Ujemi pravi trenutek - to je sreča.

Europa Donna

visual

Rekonstrukcija dojk

Rekonstrukcija po odstranitvi dojke je skoraj vselej mogoča in je pravica vsake ženske, ki so ji odstranili dojko zaradi raka, zato se bolnice vedno pogosteje odločajo zanjo. Ima izjemen pomen za ohranitev pozitivne samopodobe bolnice. Pomembna je tudi iz estetskih razlogov.

Kirurški pristop je na eni strani omogočil uspešno zdravljenje zgodnjega raka dojke, hkrati pa je pomenil fizično pohabljenje operiranih bolnic (motnje limfnega odtoka zgornjega uda, motnje gibljivosti v ramenskem sklepu, kronične bolečine) in psihološke motnje kot posledica okrnjene telesne celovitosti, motnje samopodobe ter spolnega in psihičnega zdravja.

Tudi v plastični kirurgiji ženska ni dojka, temveč bolnica z rakom, nesrečna ženska brez dojke ali z dojko nepravilne oblike. Z rekonstrukcijo skušamo odpraviti estetsko motnjo, vzpostaviti telesno celovitost in izboljšati psihološko stanje bolnice ter kakovost njenega življenja.
Vendar pa rekonstrukcija, katere cilj je doseči simetrijo dojk, ne sme vplivati na potek onkološkega zdravljenja (na osnovno operacijo, obsevanje in sistemsko zdravljenje).

Dojko lahko rekonstruiramo neposredno po odstranitvi dojke - takojšnja ali primarna rekonstrukcija ali pa po končanem dodatnem zdravljenju - odložena ali sekundarna rekonstrukcija.

Za oblikovanje nove dojke lahko uporabimo del lastnega tkiva, to je avtologna rekonstrukcija. Pri tem del kože s podkožnim maščevjem in včasih tudi del mišice z enega dela telesa (navadno trebuha ali hrbta) obrnemo ali popolnoma ločimo od telesa in ga prestavimo na mesto odstranjene dojke in oblikujemo novo, po oblikli ter prostornini podobno dojko.

Na željo bolnice (če avtologna rekonstrukcija zaradi različnih vzrokov ni mogoča) lahko novo dojko oblikujemo tudi z umetnim materialom, tkivnimi razširjevalci (ekspanderji), s katerimi ob postopnem širjenju pridobimo zadostno količino kože na prsnem košu, in z anatomsko oblikovanimi silikonskimi vsadki, ki jih v estetski kirurgiji uporabljamo za povečanje dojk.
Rekonstrukcija z vsadki je lahko takojšnja ali odložena, enostopenjska ali dvostopenjska in enostranska ali obojestranska.

Dvostopenjska rekonstrukcija z vsadki največkrat poteka v dveh fazah. Pri prvi operaciji po odstranitvi obolelega tkiva dojke pod veliko prsno mišico vstavimo tkivni razširjevalec, ki ga potem v rednih časovnih intervalih polnimo in s tem raztegujemo tkiva. Ko pridobimo dovolj kože na prsnem košu in zagotovimo primerne pogoje, ekspander v drugi operaciji (navadno po šestih mesecih) zamenjamo s trajnim (zdravi dojki podobnim) silikonskim vsadkom. Tako zagotovimo naravno obliko dojke in simetrijo.

Pri natančno izbranih bolnicah (mlajše bolnice z gensko mutacijo ali bolnice z začetnim stadijem bolezni, pri katerih onkolog po odstranitvi obolelega tkiva ohrani tudi bradavico in kolobar) lahko napravimo tudi enostopenjsko rekonstrukcijo z vsadki. Onkolog odstrani obolelo tkivo, nato pa rekonstrukcijski plastični kirurg pod veliko prsno mišico vstavi natančno izbran anatomsko oblikovan silikonski vsadek.
Če onkolog kot del zdravljenja svetuje obsevanje, priporočamo avtologno rekonstrukcijo, saj so rezultati rekonstrukcije z vsadki ob obsevanju slabši.

Za ženske, ki niso zbolele za rakom dojk, imajo pa dokazano gensko mutacijo (BRCA1 ali BRCA2 ali kateri drugi gen v povezavi z rakom dojk), je možna preventivna odstanitev dojk z vsemi opisanimi metodami rekonstrukcije, o kateri prav tako odloča konzilij v sodelovanju z žensko.

Pri vseh metodah rekonstrukcije lahko pride do nepričakovanih lokalnih in sistemskih zapletov, ti so sicer redki (pod 5%).

Na izbor najprimernejše metode rekonstrukcije vplivajo številni dejavniki:

  • stadij bolezni, morebitno pooperativno obsevanje
  • telesne značilnosti bolnice: indeks telesne teže, količina tkiv, ki so na voljo za avtologno rekonstrukcijo, prejšnje operacije in brazgotine, velikost in oblika dojk
  • pridružene bolezni in razvade: npr. sladkorna bolezen, kajenje
  • želje bolnice

Določeno težavo z vidika rekonstrukcije lahko predstavljajo zelo suhe ali zelo debele bolnice, bolnice s pridruženimi boleznimi in kadilke. Veliko bolj kot kronološka starost bolnice sta za rekonstrukcijo pomembni njena biološka starost in psihološka pripravljenost. O možnostih rekontrukcije se vedno pogovorimo z bolnico in individualno na onkološko -rekonstruktivnem konziliju.

Povzeto iz knjge Uroša Ahčana: Ko se življenje obrne na glavo (2013)

Po ocenah se več kot polovica bolnic odloči za rekonstrukcijo. Na Kliničnem oddeleku za plastično kirurgijo in opekline, UKC Ljubljana so pred petimi leti opravili okoli 150 operacij, v letu 2016 pa že 330.


Več si lahko preberete v brošuri Društva onkoloških bolnikov Slovenije »Kirurško zdravljenje raka dojk in rekonstrukcija dojke«

Rekonstrukcija dojk