vir: Arhiv Novic ED, priloga Naše Žene

Namen sistemskega zdravljenja je preprečiti rast in delitev rakastih celic, njihovo prodiranje v druga tkiva in metastaziranja. Izbor sistemskega zdravljenja temelji na bioloških lastnostih tumorja vsake posamezne bolnice, na njeni starosti in telesni zmogljivosti ter spremljajočih boleznih. 

Hormonsko zdravljenje

Hormonsko zdravljenje je uspešno pri hormonsko odvisnih rakih. Pri 60-80 odtotkov bolnic z rakom dojk je tumor hormonsko odvisen, kar pomeni da imajo njegove celice izražene hormonske receptorje. Poznamo dve vrsti: estrogenske in progesteronske. Hormonska zdravila (antiestrogeni) zasedejo hormonske receptorje in s tem preprečijo, da bi se nanje vezali ženski spolni hormoni, ki spodbujajo rast in delitev celic.

Ob hormonskem zdravljenju naj bi bil nivo ženskih spolnih hormonov čim nižji. Zato je pri bolnicah, ki imajo še redno menstruacijo in visoko raven spolnih hormonov njihovi jajčniki še redno izločajo, potrebno to delovanje zatreti. Zavoro delovanja jajčnikov je možno doseči s kirurško odstranitvijo jajčnikov, obsevanjem jajčnikov ali z zdravili. Pri pomenopavznih bolnicah jajčniki ne izločajo več spolnih hormonov, vendar se ti začno tvoriti v nadledvičnih žlezah in maščevju. Hormonska zdravila, ki jih imenujemo zaviralci aromataz zavirajo nastanek hormonov v omenjenih tkivih. Namen hormonskega zdravljenja je preprečevanje spodbujanja rasti rakavih celic s strani ženskih spolnih hormonov tako, da zmanjšamo njihovo vsebnost ali preprečimo vezavo na hormonske receptorje v tumorju. 

Najpogostejši neželeni učinki hormonskega zdravljenja so navali vročice s potenjem, pridobivanje telesne teže, zadrževanje vode v telesu, motnje spomina in spolnosti, prezgodnja osteoporoza.

Citostatsko zdravljenje

Delovanje večine običajnih citostatikov temelji na preprečevanju rast in delitve celic in s tem uničenje raksastih celic.Citostatsko zdravljenje pa ni usmerjeno zdravljenje. Deluje na rakave celice, prizadene pa tudi normalne, predvsem hitro deleče se celice organizma. To ima pogosto za posledico takojšnje in/ali pozne neželene učinke zdravljenja. 

Najpogostejši zgodnji neželeni učinki so: slabost, okvara sluznic, izguba las, zavora delovanja kostnega mozga, bruhanje, utrujenost, bolečine v mišicah, nevrosenzorične motnje, izguba menstruacije. Kasnejši neželeni učinki pa so lahko: neplodnost, okvara srca, motnje spomina, koncentracije in zelo redko okvara ledvic.

Biološko zdravljenje

Biološka (tarčna) zdravila se v veliki meri razlikujejo od klasičnih citostatikov. Oblikovana so tako, da specifično delujejo določene lastnosti (tarče), ki jih imajo izključno rakaste celice. Tako da ne bi poškodovale normalnih celic. 

Najpogosteje uporabljeno biološko zdravilo pri zdravljenju raka dojk je monoplonsko protitelo trastuzumabo (herceptin), s katerim zdravijo bolnice, katerih rakaste celice imajo na membrani prekomerno izraženo beljakovino HER-2, ki je receptor za rasne dejavnike. HER-2 je izražen pri četrtini bolnic z rakom dojk. 

Tudi zdravljenje s trastuzumabom ima lahko neželene učinke: povišano temperaturo z mrzlico in redko bolj izražene alergijske reakcije.

Vir: Onkologija, MK 2006