Odgovarja: Prim. Elga Majdič. dr. med
Še do nedavnega je bil edini način lokalnega zdravljenje raka dojk operativna odstranitev cele dojke s pazdušnimi bezgavkami vred. Odstranili so tumor skupaj s zdravim tkivom dojke, ki bi še lahko vsebovalo tumorske celice. Poseg je za vsako bolnico fizično, predvsem pa duševno zelo obremenilen.

V zadnjih letih je odstranitev cele dojke v veliki meri zamenjala tako imenovana ohranitvena kirurgija, operativni poseg, pri katerem odstranijo le tumor z robom zdravega tkiva dojke.

Številne raziskave so pokazale, da je po taki operaciji potrebno še obsevanje preostalega tkiva dojke, sicer je verjetnost za ponovitev bolezni v preostalem tkivu operirane dojke velika. Razlog za to so mikroskopski ostanki rakavih celic v ležišču tumorja, ki jih v 20 odstotkih primerov najdemo v dojki do 2 cm stran od tipljivega tumorja, v nadaljnjih 40 odstotkih pa na še večji razdalji.
Iz teh celic lahko v dojki ponovno zraste tumor. Možnost ponovitve bolezni je večja, če so robovi zdravega tkiva okrog tumorja zelo ozki. Če bi hoteli vse to področje, v katerem lahko ostanejo tumorske celice, odstraniti kirurško, bi morali odstraniti tako velik del dojke, da bi bilo to v večini primerov kozmetično nesprejemljivo.

Številne raziskave so potrdile, da ni nobene razlike niti v lokalni kontroli bolezni niti v preživetju bolnic, ki so bile zdravljene z odstranitvijo cele dojke, v primerjavi s tistimi, ki so zdravljene z odstranitvijo tumorja in obsevanjem dojke.

Nasprotno pa je možnost ponovitve bolezni v dojki štirikrat večja pri tistih, ki so zdravljene samo z odstranitvijo tumorja brez pooperativnega obsevanja. Sistemsko zdravljenje (kemoterapija ali hormonska terapija) sicer vpliva tudi na lokalno kontrolo bolezni, vendar ostaja razlika med obsevano in neobsevano skupino enaka.

Kakšen je vpliv ponovitve bolezni v dojki na preživetje, še ni popolnoma jasno, vsekakor pa pomeni hudo psihično obremenitev za bolnico. Pri večini primerov lokalne ponovitve bolezni je potrebna odstranitev preostale dojke v celoti.

Odgovarja: Prof. dr. Tanja Čufer, dr. med., Bolnišnica Golnik
Res je, tudi ženske, ki so se zdravile zaradi raka dojk, lahko postanejo matere. Rak dojk je bolezen, ki prizadene vse več mlajših žensk. S pomikanjem rodnega obdobja v kasnejše obdobje, po tridesetem ali celo štiridesetem letu, v sodobnem svetu strmo narašča število žensk, ki so zbolele za rakom dojk, še preden so si ustvarile družino in rodile. Po zdravljenju raka dojk se številne ženske sprašujejo, ali je še varno imeti otroka. Sprašujejo se, če sploh še lahko zanosijo, ali jim nosečnost lahko škodi, ali bo otrok zdrav itd.

Ženske, ki so imele pred zdravljenjem redno menstruacijo, lahko tudi med zdravljenjem kot tudi po njem še vedno zanosijo. Ker med zdravljenjem nikakor ni priporočljivo zanositi, morajo vse ženske z redno menstruacijo v času zdravljenja uporabljati zanesljive metode kontracepcije. Neredne menstruacije ali izostanek menstruacije med kemoterapijo sta posledica zavrtega delovanja jajčnikov zaradi kemoterapije.

Po končani kemoterapiji se pri večini mlajših žensk delovanje jajčnikov ponovno uredi, kar se kaže v rednih menstruacijah, in ženska lahko ponovno zanosi. Verjetnost, da se bo menstruacija povrnila, ni odvisna samo od starosti bolnice, temveč tudi od prejetih citostatikov. Po končanem hormonskem zdravljenju zaradi raka dojk, najpogosteje z zdravilom tomoksifen, se redna menstruacija in možnost zanositve pri mladih ženskah ponavadi povrneta.

Do izgube menstruacije pride le, če bolnici kirurško odstranimo jajčnika ali če ju obsevamo. Ta dva načina hormonskega zdravljenja prav zaradi tega pri mladih ženskah redko uporabljamo. Če menimo, da je za zdravljenje dobro, da jajčniki ne delujejo, se odločimo za zdravilo, za tako imenovani LHRH agonist. Ko ga bolnica neha uživati, se menstruacija in s tem plodnost vrneta.

Zaradi možnih nezaželenih stranskih učinkov zdravljenja nosečnosti prvi dve leti po končanem zdravljenju ne priporočamo. Glede kasnejših nosečnosti in porodov pa ni večjih zadržkov.

Ženske, ki so prebolele rak dojk, se bojijo, da bi nosečnost sprožila ponovitev bolezni.glede na to, da je rak dojk hormonsko odvisen rak, je bojazen razumljiva. Vendar pa dosedanja opažanja ne potrjujejo te bojazni. Ženske, ki dve ali več let po končanem zdravljenju zanosijo in rodijo, naj bi imele celo boljšo prognozo od žensk, ki ne zanosijo. Trdili bi lahko, da nosečnost deluje pozitivno. Verjetno je tako zato, ker ženske materinstvo osreči in se zato tudi bolje počutijo.

Ni podatkov, da bi nosečnost povečala tveganje za ponovitev raka dojk. Ženske, ki se po zdravljenju raka dojk odločajo o potomstvu, se tudi sprašujejo, če se bo otrok normalno razvijal in ali bo zdrav. Obstaja vprašanje, koliko lahko prejšnje zdravljenje s citostatiki in/ali obsevanje okvarita spolne celice in prizadeneta potomce. Tako citostatiki kot obsevanje (sta mutagena agensa) lahko povzročata okvare kromosomov in genov katerekoli celice, še zlasti hitro deljivih spolnih celic. Kljub temu pa dosedanja opažanja niso pokazala večjega števila okvar ploda ali nenormalnega razvoja otrok, ki so se rodili mladim ženskam ali moškim po zdravljenju raka. Ta opažanja opogumljajo in kažejo na veliko zmogljivost zdravih celic, da okvare popravijo. Podatkov o možnih poznih posledicah za potomce ali celo kasnejše generacije za zdaj ni. Vseeno pa se danes mladim moškim priporoča, da pred zdravljenjem s citostatiki in/ali obsevanjem spravijo svoje spolne celice v semensko (spermalno) banko. Žal ta postopek, ki edini zagotavlja popolno zaščito potomcev pred vplivi citostatikov in/ali obsevanja, pri ženskah še ni izvedljiv. Jajčec se še ne da shraniti, razvijajo pa postopke, ki bodo to omogočili.

Ženska, ki so ji zdravili raka dojk s citostatiki in/ali obsevanjem, se torej lahko odloči za materinstvo, če želi. Pred to odločitvijo svetujem temeljit posvet z njenim onkologom in ginekologom. Na podlagi natančnejšega poznavanja bolezni ter načina zdravljenja bosta lahko dala podrobnejše informacije, ki bodo njej in njenemu partnerju v pomoč pri odločitvi.

Če se odločite za nosečnost, vedite, da ne boste edina ženska, ki se je po zdravljenju raka dojk odločila za ta korak. Želim vam, da tako kot številne bolnice pred vami rodite zdravo hčerko ali sina.

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Pri metastazah v kosteh, ki so lahko vzrok bolečinam v kosteh, fizioterapijo odsvetujemo. Enako velja za bolnice z osteoporotičnimi zlomi. Če pa so vzrok bolečin v kosteh degenerativne spremembe, ki pri bolnicah z rakom dojk niso redke, pa je fizioterapija seveda dovoljena in priporočena.

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Nolvadex deluje na nivoju rakave celice prek estrogenskih receptorjev, ki so v njenem jedru. Prepreči vezavo estrogenov na te receptorje. Deluje torej kot antiestrogen. Zoladex preprečuje nastajanje estrogenov v jajčnikih.
 

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Hormonsko neravnovesje ni pravi izraz. Rak dojk se razvije pri bolnicah s popolnoma normalnim delovanjem spolnih žlez. Večina premenopavznih bolnic ima primerno visoke nivoje spolnih hormonov za svojo starost, večina pomenopazvnih bolnic, kjer jajčniki ne delujejo več, pa primerno nizke. Rak dojke se lahko razvije v premenopavzi in pomenopavzi.
Res pa je, da ravno ženski spolni hormon estrogen, ki je pri premenopavznih bolnicah prisoten v krvi v velikih koncentracijah, pri pomenopavnih pa v nizkih koncentracijah, spodbuja rast tumorskih celic, če te izražajo hormonske receptorje.  
Delež hormonsko odvisnih rakov je okoli 70 odstoten. Zato zdravljenje hormonsko odvisnega raka temelji na preprečitvi spodbujanja hormonsko odvisnih rakavih celic z estrogeni. Čeprav tovrstno zdravljenje imenujemo hormonsko, je pravzaprav anti-hormonsko.

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Z Nolvadexom in Zoladexom ne »oblikujemo hormonskega ravnovesja«. Na ta način ustvarimo okolje, ki ne ustreza rakavim celicam. S hormonskim zdravljenjem zNnolvadexom ne glede na starost bolnice zmanjšamo verjetnost ponovnega izbruha bolezni. Če pri mladih ženskah v zdravljenje poleg Nolvadexa priključimo še Zoladex, še nekoliko povečamo učinkovitost zdravljenja v primerjavi z Nolvadexom samim. Dodajanje Zoladexa Nolvadexu ni smiselno, če so bolnice že v menopavzi ali tik pred njo.
 

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Iz podatkov kliničnih raziskav vemo, da je zdravljenje z Nolvadexom učinkovito pet let, potem na ne. Takrat se tudi poveča možnost neželenih učinkov (npr. rak endometrija). Ena izmed kliničnih raziskav, narejena že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je celo pokazala slabši izhod bolezni, če so bolnice jemale Nolvadex več kot pet let.
V več kliničnih raziskavah je nedvoumno dokazano, da je dolžina trajanja pet let boljša od krajšega prejemanja tega zdravila. V vseh priporočilih: slovenskih, evropskih in ameriških ostaja priporočena dolžina zdravljenja z Nolvadexom omejena na pet let. Pri nekaterih bolnicah, ki so po petih letih zdravljenja z Nolvadexom že v pomenopavzi, je smiselno nadaljevanje zdravljenja z drugo vrsto hormonske terapije in sicer zaviralcem aromataz. Ali je to res potrebno, bo presodil onkolog glede na značilnosti odstranjenega tumorja.
 

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Rak dojke se lahko razširi na katerikoli organ, najpogosteje pa v kosti, pljuča in jetra.  
 

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Načeloma odstranitve zdrave dojke ne svetujemo. Ni namreč dokazov, da bi odstranjevanje zdrave dojke podaljšalo preživetje bolnic z rakom dojk. Bolnice so po zdravljenju raka pod skrbnim nadzorom, zato je verjetnost, da bi morebitni novi rak poslabšal pričakovano življenjsko dobo zelo majhna. Upoštevati je treba, da bolnice s hormonsko odzivnim rakom zdravimo s hormonskim zdravljenjem, ki lahko zmanjša verjetnost novega raka tudi za dve tretjini. Seveda pa je, ne glede na zapisano, tudi odstranitev zdrave dojke na željo bolnice možna. Vsekakor se je pred odločitvijo nujno temeljito pogovoriti in osvetliti vsa dejstva. Bolnica mora imeti dovolj časa za premislek pred posegom.
Zelo temeljit mora biti premislek tudi pri nosilkah mutacij brca 1 in 2 gena. Korist takega posega je namreč odvisna od mutacije, od starosti bolnice, ko je zbolela, od stadija bolezni in od morebitnega raka jajčnikov. Vsekakor je načeloma bolj smiselna kot pri nenosilkah mutacij.
 

Odgovarja: Prof. dr. Maja Primic Žakelj, dr. med., vodja oddelka za epidemiologijo in OI in predsednica strokovnega sveta slovenske Europe Donne
Med dokazane nevarnostne dejavnike raka dojk uvrščamo tiste, ki so se izkazali za povezane z njim v večini epidemioloških raziskav in za katere menimo, da je zveza vzročna. Mednje poleg spola in starosti večina uvršča še poprejšnji rak dojk, nekatere benigne bolezni dojk, družinske obremenitve, ionizirajoče sevanje in nekatere hormonske in reproduktivne dejavnike. Z rakom dojk so bolj ogrožene tiste ženske, ki so dobile prvo menstruacijo pred 11. letom starosti, izgubile pa so jo starejše, po 50. letu starosti, in tiste, ki so prvič rodile po 30. letu starosti ali niso nikoli rodile.

V številnih epidemioloških raziskavah, tudi slovenskih, so preučevali vlogo oralnih kontraceptivov pri nastanku raka dojk. Izsledki skupne analize podatkov o več kot 53 tisoč bolnicah z rakom dojkin sto tisoč zdravih ženskah iz 54 raziskav, ki so jo opravili v Kraljevem skladu za raziskovanje raka (Imeprial Cancer Research Fund) v Oxfordu in objavili leta 1996, z veliko zanesljivostjo nakazujejo, da dolgoročnih posledic ni. Ženske, ki so kadarkoli jemale kontracepcijske tabletke, najmanj deset let po prenehanju jemanja niso nič bolj ogrožene z rakom dojke kot ženske, ki tablet niso nikoli jemale.

Neznatno pa je nevarnost raka dojk povezana v času, ko ženske jemljejo tabletke, in deset let potem, ko jih opustijo. Majhno povečanje števila rakov, ki jih odkrijejo pri uporabnicah tabletk, se začne kmalu po začetku jemanja, vendar nanj ne vplivata trajanje jemanja ali vrsta tabletk. Danes pa ni mogoče reči, ali je presežek rakov med jemalkami posledica biološkega učinka ali le zgodnejše diagnoze.

V letu 1997 so bili objavljeni izsledki skupne analize o hormonskem nadomestnem zdravljenju menopavzalnih težav. Podobno kot pri oralnih konraceptivih se kaže nezantno večje relativno tveganje raka dojk pri ženska v času jemanja hormonov in eno do štiri leta po prenehanju jemanja. Od dejavnikov glede načina življenja z rakom dojk povezujejo telesno težo, telesno dejavnost in pitje alkoholnih pijač. Čezmerna telesna teža po menopavzi je najbrž nevarna zato, ker v maščevju nastajajo estrogeni in je zato pri debelih raven teh hormonov višja kot pri suhih.

Telesna dejavnost, predvsem pri odraščajočih deklicah, naj bi povzročala kasnejšo menarho ali pa pogostejše anovulatorne mentruacijske kroge in jih s tem varovala pred rakom dojk v odrasli dobi. Takrat pa telesna dejavnost omogoča vzdrževati energetsko ravnovesje in normalno telesno težo, s tem pa naj bi posredno vplivala tudi na ogroženost z rakom dojk.

Številne epidemiološke raziskave kažejo, da je pitje alkoholnih pijač povezano z rakom dojk. Izsledki raziskave med 322.647 ženskami iz ZDA, Nizozemske, Švedske in Kanade na primer kažejo, da so tiste, ki dnevno popijejo 30 do 60 gramov alkohola, za 40 odstotkov bolj ogrožene z rakom dojk kot abstinentke.

V zvezi z rakom dojk proučujejo še morebiten zaščitni vpliv dojenja med predmenopavznimi ženskami, vlogo umetnih in spontanih splavov, pa tudi nekaterih kemikalij, ki so jim ženske lahko izpostavljene bodisi v delovnem ali bivalnem okolju. Največ raziskujejo organske klorove spojine, nekatere insekticide (DDT) in poliklorirane bifenile, vendar njihova vloga še ni pojasnjena. Prav tako ni pojasnjen morebiten škodljivi učinek elektromagnetnih polj nizkih frekvenc in tudi silikonskih vsadkov, ki so jim ženskam vstavili bodisi iz kozmetičnih razlogov ali po rekonstruktivnih operacijah zaradi raka dojk.

Znani in domnevni nevarnostni dejavniki raka dojk kažejo, da se je številnim težko ali nemogoče izogniti. Pa tudi sicer jih ne najdemo pri več kot polovici žensk, ki so vendarle zbolele za rakom dojk. Za preprečevanje zbolevanja lahko na osnovi današnjega znanja svetujemo ukrepe za zdrav način življenja, ki jih priporoča tudi Evropski kodeks proti raku. Seveda pa ne smemo pozabiti na zgodnjo diagnostiko in sodobno zdravljenje, ki mora biti na voljo vsem zbolelim.

Odgovarja: prof. dr. Marjetka Uršič Vrščaj, dr. med., specialistka ginekologinja
Rak dojk pri materi in sestri, mlajših od 50 let, kaže na možnost velikega tveganja za rak dojk. Vendar pa velikost tveganja lahko natančneje opredelimo le s posebnim izračunom. Za izračun potrebujemo posebni računalniški program in podrobnejše podatke o raku dojk in jajčnikov pri ostalih sorodnicah, ne le pri sestri in materi. Večje tveganje za rak dojk pri nekaterih družinah je posledica okvare ali mutacije genov BRCA 1 ali 2, ki jih podedujemo ali po materi ali po očetu. Ugotovimo jih z genetskim testiranjem. Podrobnejše informacije o velikosti tveganja in morebitnem genetskem testiranju je mogoče pridobiti v ambulanti za onkološko genetsko svetovanje na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Zanesljivega odgovora, ali hormonsko nadomestni zdravljenje dodatno povečuje tveganje za nastanek raka dojk, ne vemo. Še posebno ne pri ženskah z mutiranimi geni BRCA 1 ali 2 oziroma pri ženskah, pri katerih izračunano tveganje kaže na njihovo zelo verjetno prisotnost.

Vemo, da ima hormonsko nadomestno zdravljenje številne koristi: preprečuje oz. zmanjšuje zgodnje klimakterične težave, kot so neprijetni vročinski oblivi, potenje, mrzlica, nespečnost in bolečine v kosteh, pa tudi kasnejše spremembe: osteoporoza, pogosta vnetja nožnice, suhost nožnice in uhajanje urina. Vendar pa vemo, da hormonsko nadomestno zdravljenje ni povsem brez tveganja: čeprav redko, povečuje tveganje za nastanek krvnih strdkov, žolčnih kamnov, predvsem pa sorazmerno s številom let hormonskega nadomestnega zdravljenja nekoliko povečuje tveganje za rak dojk.

Ker nimamo zanesljivih podatkov, da hormonsko nadomestno zdravljenje morda še dodatno ne povečuje tveganja za rak dojk pri ženskah z zelo obremenilno družinsko anamnezo ali z mutiranimi geni BRCA 1 ali 2, svetujem previdnost. Ali drugače, hormonsko nadomestno zdravljenje priporočam le takrat, ko so klimakterične težave zelo intenzivne in le takrat, ko nimamo drugega sredstva ali načina, s katerim bi te težave lahko učinkovito omilili. Zelo izražene zgodnje klimakterične težave, ki lahko ženskam onemogočajo normalno življenje, zagotovo sodijo v to skupino. Po neuspešnem nehormonskem zmanjševanju težav (hrana, bogata s fitoestrogeni, tablete z rastlinskimi izvlečki, akupunktura, telesne vaje, opuščanje kave in alkohola), priporočam poskus hormonskega zdravljenja za dva do tri mesece.

Če je hormonsko nadomestno zdravljenje učinkovito, s hormonskim nadomeščanjem nadaljujemo leto do dve. Po tem obdobju priporočam enomesečno prekinitev. Če se ponovno pojavijo klimakterične težave in so še vedno zelo moteče, priporočam nadaljevanje hormonskega zdravljenja za leto dni. V nasprotnem primeru zdravljenje prekinemo. Proti grozeči osteoporozi imamo nekaj uspešnih zdravil. Dokler pa osteoporoze ne ugotovimo ali pa je ugotovljena le osteopenija (predstopnja osteoporoze), svetujem redno merjenje kostne mase (na dve do tri leta) oz. nadomeščanje kalcija in vitamina D po nasvetu internista. Hormonskega nadomeščanja, zgolj zaradi preventive pred osteoporozo, ne priporočam pri ženskah z velikim tveganjem za rak dojk zaradi zelo obremenilne ženske anamneze ali z mutiranimi geni BRCA 1 ali 2.

Tako kot pri vseh ženskah s hormonskim nadomestnim zdravljenjem priporočamo redne preglede dojk, mamografijo in samopregledovanje dojk. Če ženska v zadnjem letu pred začetkom hormonskega nadomeščanja ni opravila pregleda dojk in mamogarfije, priporočamo ponovni pregled. Pri ženskah z mutiranimi geni BRCA 1 ali 2 oz. pri ženskah, pri katerih izračunano tveganje kaže na njihovo zelo verjetno prisotnost, svetujemo pričetek rednega pregledovanja dojk prej (po 35. letu) in pogosteje (na šest mesecev, z mamografijo enkrat letno vred).

Kako na koncu na kratko odgovoriti na zastavljeno vprašanje: hormonsko nadomestno zdravljenje – da ali ne?

Da, vendar le v primeru hudo izraženih zgodnjih klimakteričnih težav in po neuspešnem nehormonskem zdravljenju ter zelo individualno – tako glede uporabljenih odmerkov zdravil kot tudi glede trajanja zdravljenja.

Zaradi začetne osteoporoze pa priporočam pregled pri internistu in ustrezno nehormonsko zdravljenje po njegovih priporočilih.

To je kirurški poseg ali skupina posegov (postopek), ki jih opravi plastični kirurg in so namenjeni povrnitvi oblike in simetrije dojk po delni (lumpektomija) ali popolni (mastektomija) odstranitvi dojk. Običajno je za dokončno rekonstrukcijo potrebnih več operativnih posegov, kamor prištevamo tudi operacije zdrave dojke, ki jo je v nekaterih primerih (viseče ali preobilne dojke) smotrno preoblikovati za bolj simetričen rezultat.

Pomembno je opozoriti, da kljub prizadevanju kirurgov, končni rezultat ne bo popolnoma enak stanju pred boleznijo dojk. Nemogoče je doseči idealno simetrijo z vašo naravno dojko. Dojenje iz nove dojke ni mogoče. Občutek za dotik in erotična občujta v novi dojki bodo slabša kot v vaši zdravi dojki. Večina žensk z rekonstruirano dojko je navkljub naštetemu izrazito naklonjena posegu in ne obžaluje te odločitve. Z rezultati so v estetskem smislu večinoma zelo zadovoljne.

Cilj rekonstrukcije je izboljšanje videza operirane dojke na način, ki ne ovira onkološkega zdravljenja. Z uspešno opravljeno rekonstrukcijo je mogoče preprečiti ali blažiti psihološke posledice fizičnih sprememb ob odstranitvi dojke. Po rekonstrukciji vam motnje videza ne bo treba prikrivati z zunanjimi vložki, v oblačilih bo vaš videz podoben tistemu pred operacijo, brez oblačil pa bo nova dojka dajala veliko bolj naraven občutek kot ploščata brazgotina po amputaciji dojke. Vse našteto lahko pomembno prispeva k povrnitvi vašega občutka ženstvenosti, privlačnosti in samozavesti.

Rekonstrukcijski posegi se opravijo na vašo željo in jih v okviru celostne obravnave bolnic z rakom dojk plača zdravstveno zavarovanje. Za rekonstrukcijo se lahko odločite ne glede na svojo starost in velikost ali obliko izgubljene dojke. Seveda je potrebno upoštevati dejavnike, ki lahko povzročajo zaplete v poteku rekonstrukcije (kajenje, debelost, splošno zdravstveno stanje in načrtovanje obsevanja). V nekaterih razvitih okoljih se za enega od načinov rekonstrukcije dojke odloči do 80 odstotkov operiranih žensk. Pri nas je ta delež znatno manjši - pod 20 odstotkov, kar kaže na slabo poznavanje odličnih možnosti rekonstrukcije v Sloveniji med zainteresirano javnostjo.

Takojšnja (primarna) rekonstrukcija. Dojko je priporočljivo rekonstruirati takoj, torej ob istem operativnem posegu, pri katerem onkološki kirurg opravi odstranitev dojke. Za tak poseg je seveda potreben predhoden dogovor in pregled pri plastičnem kirurgu. Odložena (sekundarna) rekonstrukcija. Če si sprva niste želeli rekonstrukcije ali so takojšnjo rekonstrukcijo odsvetovali zaradi potrebnega onkološkega zdravljenja, je mogoče dojko rekonstruirati v kasnejšem obdobju.

Rekonstrukcija je možna tudi v kasnejšem obdobju. Običajno so ti operativni posegi krajši, saj je onkološki del že opravljen. V estetskem smislu dosega odložena rekonstrukcija nekoliko slabše rezultate kot takojšnja, pri kateri lahko onkološki kirurg pri odstranitvi dojke pogosto ohrani večino kožnega pokrova (skin-sparing mastektomija). Ohranjeni kožni pokrov omogoča lepše oblikovanje nove dojke.

Rekonstrukcija je del celovitega zdravljenja raka dojk in poteka usklajeno s kirurgi onkologi in onkološkim zdravljenjem, na katerega ne vpliva.

V primerih vnaprej načrtovanega obsevanja je priporočljivejše od odložene rekonstrukcije opraviti takojšnjo rekonstrukcijo s telesu lastnim tkivom. Razlog je dejstvo, da obsevanje na umetne vsadke deluje izrazito škodljivo. Pogosto v tem primeru nastanejo zapleti, ki zahtevajo odstranitev vsadka, ali pa je končni rezultat rekonstrukcije estetsko manj zadovoljiv.

Predvsem je treba vedeti, da tako kot vsaka druga presejalna preiskava tudi mamografija ni absolutno zanesljiva. Po nekaterih ocenah je med bolnicami z rakom dojk 10 do 15 odstotkov žensk vseh starosti, ki so jim manj kot leto poprej ob mamografiji zagotovili, da nimajo raka. Le nekatere od njih so žrtve hitro potekajoče oblike bolezni, ki je res nastala po preiskavi. Večina pa je že ob preiskavi imela tumor, vendar takega, da ga ni bilo mogoče videti na rentgenski sliki, posebej če je dojka še gosta in zato manj pregledna. Za pravilen rezultat sta seveda pomembni tudi izkušenost rentgenologa in tehnična kakovost slike.

Mamografija lahko pokaže tudi lažno pozitivne rezultate. Vsaka od 10 do 15 odstotkov žensk, ki ji z mamografijo ugotovijo sumljive spremembe in priporočijo nadaljnje preiskave, lahko pričakuje, da bo med tistimi (60 do 93 odstotkov), ki jim bodo te preiskave zagotovile, da imajo le benigne spremembe in ne raka. Do tega zaključka bodo seveda morale prestati eno ali več manj ali bolj bolečih biopsij in se spopasti z negotovostjo ter strahom glede končnega izvida.

Metoda je za večino preiskovank neboleča in varna. Morda največjo težavo predstavljajo hematomi (podplutbe), ki pa so redki. V primerjavi s sorodnimi posegi je med VDIB preiskovanki udobneje, saj leži na trebuhu in ne sedi.

Mamograf je naprava za slikanje dojk z rentgenskimi žarki, mamotom oziroma VDIB pa naprava za odvzem vzorcev tkiva iz sprememb v dojkah s pomočjo vakuuma, ki danes omogoča najzanesljivejšo histološko preiskavo netipnih sprememb dojk. Mamotom lahko kombiniramo z ultrazvočno, magnetnoresonačno in rentgensko (mamograf) napravo. S slednjo je odkritih največ zgodnjih oblik raka dojk, vendar sama za natančno diagnozo ne zadostuje – za razlikovanje nenevarnih in nevarnih mikrokalcinacij je zanesljivejša vakumska biopsija (mamotom).

Vakuumska debeloigelna biopsija ali VDIB je pravilnejše ime za mamotom.

Ne. Metode, ki so bile v uporabi pred mamotomom pri diagnostiki določenih sprememb še vedno veljajo za zelo dobre. Za preiskovanko najprimernejšo diagnostično metodo izbere radiolog, ki tudi izvaja vse diagnostične posege.

Bolnici, ki je že dobila lokalni anastetik, iglo namestimo na ustrezno mesto. Igla ima na koncu odprtino, v katero z vakuumom posesamo okoliško tkivo, ki ga s posebnim krožečim nožkom odrežemo. Odprtino nato premikamo v smeri urinega kazalca in že opisani postopek ponavljamo. Vakuum zadošča za več krogov, ne da bi bilo treba spreminjati položaj igle. Na ta način lahko odstranimo tudi več kot dva centimetra tkiva. Tako pridobljen vzorec tkiva je kontinuiran in reprezentativen, kar je zelo pomembno, saj obolelo tkivo včasih raste diskontinuirano ali ''na preskok''.

VDIB je mogoče izvesti pri skoraj vseh preiskovankah, saj je dojka dostopna z vseh strani. Pridobljeni vzorci tkiva – stebrički – so pri mamotomu (VDIB) večji kot pri debeloigelni biopsiji (DIB), bolj reprezentativni in ne razpadejo, kot se včasih zgodi pri DIB. Ker kri sproti sesamo, so tudi bolje ohranjeni, saj kri okvari tkivo. Z mamotomom pridobljeni vzorci tkiva patologom omogočajo natančnejše in zanesljivejše diagnoze, kar lahko v primeru benignih sprememb pomeni varno opustitev operacije. V primeru raka dojk omogočajo boljše načrtovanje operativnega posega, kar v praksi pomeni le eno operacijo namesto dveh ali celo treh.

Prednost pa je tudi časovna: ker gre pri mamotomu za digitalno rentgensko tehniko, imamo sliko na ekranu takoj po slikanju, medtem ko je pri klasičnem rentgenskem slikanju najprej treba razviti filme.

Mamotom v primeru dokazanega rakavega tkiva ne nadomesti operacije, saj je za bolnico operacija varnejša pot. Lahko pa z mamotomom odstranimo nekatere nenevarne (benigne) spremembe. Primer takih nenevarnih sprememb so papilome (benigni epitelijski tumorji), kadar povzročajo izcedek iz dojke. Mogoče je odstraniti tudi fibroadenom (poleg ciste najpogostejši benigni tumor v dojki, ki ga najdemo pri 30 % žensk, najpogosteje med 20. in 25. letom starosti), izprazniti abscesne votline (ognojke) in več.

Odgovarja: Miljevo Rener, dr.med., specialistka radiologinja
Oglasili ste se z vprašanjem, ki pesti največje število preiskovank. Kot vidite sem uporabila izraz "preiskovanka" in ne "bolnica". Zakaj? Pogosto pridejo "preiskovanke" na mamografijo nepripravljene, v dobri veri, da bodo slikane in da bo izvid negativen, saj ne čutijo nikakršnih bolezenskih znamenj. Najpogosteje tako tudi je. Če se zgodi, da jih povabimo na dodatne preiskave, so šokirane in začnejo premišljevati o najbolj črnem scenariju.

Čeprav je mamografija najboljša izmed metod za zgodnje odkrivanje raka dojk, kar jih trenutno poznamo, ni idealna. Včasih pokaže drobne spremembe, ki jih lahko opredelimo šele z dodatnimi preiskavami. Za večino teh sprememb se ponavadi izkaže, da niso rakavega izvora. Čeprav so slikovne metode pomanjkljive, ne gre zanemariti dejstva, da z njimi lahko najdemo manjše tumorje dojk, še preden postanejo tipljivi. Izid bolezni pri teh rakih je pogosto ugodnejši, operativni poseg je manjši. Če najdemo t.i. "preinvazivni" ali "in situ" rak dojk, ki je še omejen, je možnost popolne ozdravitve zelo visoka, skoraj stoodstotna.

Ker navajate, da so vas napotili na rentgenski oddelek Onkološkega Inštituta v Ljubljani, domnevam, da so vas napotili na rentgensko vodeno citološko tankoigelno biopsijo ali, kot običajno rečemo, na citološko punkcijo pod kontrolo t.i. citoguidea. S to metodo posrkamo iz mamografsko vidne spremembe v iglo celice, ki jih potem pogleda pod mikroskopom citolog. Če ne najde bolezenskih znamenj, najpogosteje preiskave končamo in preiskovanka se v rednih presledkih kontrolira v domači ustanovi.

Pri kakršnihkoli nejasnostih se odločimo za debeloigelno ali histološko biopsijo pod kontrolo citoguidea. Ta preiskava je podobna citološki punkciji, le da preiskovanka pred začetkom biopsije dobi lokalno anastezijo. Prednost te metode je, da z njo dobimo več tkiva: stebriček, ki ga pregleda patolog.

Na Onkološkem Inštitutu v Ljubljani in tudi v drugih centrih v Sloveniji so na voljo le klasične rentgenske preiskave, ko mora preiskovanka približno pol ure sedeti v nepremičnem položaju s stisnjeno dojko, kar včasih ni tako preprosto. Seveda v svetu obstajajo že boljše, za preiskovanke in tudi za radiologe udobnejše in manj zamudne metode z ležečimi mizami in digitalnimi posnetki.

Le izjemoma predlagamo kirurško odstranitev domnevno obolelega tkiva. Da ga kirurg lahko najde, sumljivo tkivo označimo z različnimi metodami, običajno z žičko ali izotopnim sredstvom.

Če so spremembe vidne ultrazvočno, je mogoče vse prej opisane biopsije narediti pod kontrolo ultrazvoka. Ta metoda je za preiskovanko ugodnejša, ker med punkcijo leži in dojka ni stisnjena. Ker so dodatne preiskave za preiskovanke duševno obremenjujoče, je pomembno, da jih naredimo čim prej. Pomembno je tudi, da jih delajo radiologi s kar največ znanja in izkušenj ter z izurjenim osebjem. Kot ste iz napisanega gotovo že razbrali, je verjetnost, da iz preiskovanke postanete bolnica, majhna. Želim vam ugoden razplet. Več podatkov o preiskavah in boleznih dojk najdete na spletni strani Onkološkega inštituta: www.onko-si/slo/bolezni-dojke/index.htm.

Da. Presejalni program je namenjen odkrivanju raka dojk v zgodnji fazi pri ženskah v starosti 50 - 69 let in vključuje tudi ženske s kozmetičnimi silikonskimi vsadki. Silikonski vsadki v dojki sicer nekoliko zmanjšajo prikaz tkiva, vendar je preglednost še vedno zadovoljiva. Pomembno je, da radiološkega inženirja, ki opravlja mamografijo, pred preiskavo opozorite, da imate silikonske vsadke. Tehnika slikanja dojk z vsadki se nekoliko razlikuje od slikanja dojk brez vsadkov. Pri slikanju dojk brez vsadkov naredimo za vsako dojko dva posnetka, s silikonskimi vsadki pa naredimo za vsako dojko štiri posnetke. Dojko položimo med dve plošči in stisnemo. Zelo malo verjetno je, da bi s tem poškodovali vaše vsadke, saj stiskanje prilagodimo vašim vsadkom. Če vas glede tega vseeno skrbi, se lahko o tem pogovorite z radiologom ali radiološkim inženirjem. Vedeti je treba, da z mamografijo ne moremo ugotavljati, položaja ali eventuelnih poškodb vaših vsadkov. Zato so potrebne drugačne preiskave.
Pri sumu na poškodbo vsadkov preiskava ni priporočljiva.

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani.
O težavah, ki jih prinaša z zdravili povzročena zgodnja menopavza je treba govoriti z onkologom, ki bo svetoval najutreznejše ukrepe. Strogo se odsvetuje uporaba kakršnihkoli zdravil, ki vsebujejo estrogene. Pomaga redna telesna dejavnost, gibanje na svežem zraku ter sprostvene tehnike. Včasih so potrebni antidepresivi, ki morajo biti izbrani tako, da ne motijo delovanja protirakavih hormonskih zdravil. Pomaga tudi akupunktura.

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Preventivne limfne drenaže niso potrebne. Napotnice za preventivno limfno drenažo vam vaš zdravnik ali onkolog ne moreta izdati.
Onkolog vam lahko izda napotnico za obravnavo že izraženega limfedema roke v ambulanti za limfedem na Dermatološki kliniki UKC Ljubljana. Po akutni obravnavi limfedema dobi bolnica napotnico za elastično rokavico. Učinkovita je tudi ročna limfna drenaža, ki jo izvajajo nekateri fizioterapevti. Napotnico za to vam lahko izda izbrani zdravnik po priporočilu onkologa ali pa onkolog.

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Med zdravljenjem raka dojk so potrebne redne kontrole pri onkologu na Onkološkem inštitutu. Na taki kontroli onkolog spremlja neželene učinke zdravljenja, naredi klinični pregled in navadno tudi laboratorijsko kontrolo.  
O morebitnih dodatnih preiskavah se zmeraj odloči onkolog glede na to, kakšno zdravljenje bolnica prejema. Med dopolnilnim zdravljenjem raka dojk so npr. dodatne preiskave UZ srca pri zdravljenju s trastuzumabom ali meritev kostne gostote med zdravljenjem z zaviralci aromataz. Ko bolnica zaključi dopolnilno zdravljenje, sta potrebna le klinični pregled in mamografija enkrat letno. Laboratorijske kontrole in druge slikovne preiskave niso potrebne. Dodatne preiskave bo odredil onkolog samo v primeru bolničinih težav. Med zdravljenem razširjene bolezni je preiskav več. Z njimi onkolog spremlja odziv na zdravljenje (npr. CT ali RTG pljuč, CT ali UZ trebuha, scintigram skeleta).

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Pri bolnicah, ki so na dopolnilnem zdravljenju ali so z njim že zaključile, ni zadržkov za naštete masaže. Previdnost pa je potrebna pri bolnicah z razširjeno boleznijo, kjer ta lahko tudi škodi (npr. pritisk na kosti, če so te zajete z zasevki, lahko povzroči patološki zlom). 

Odgovarjajo: strokovnjaki Onkološkega inštituta v Ljubljani
Ni dokazov, da bi savnanje po zaključenem zdravljenju raka dojk povečalo tveganje za ponovitev bolezni.