Tanja Španić

Ljudje vsak po svoje shajamo z duševno bolečino. Nekateri jo zakopljemo vase, drugi se odpiramo navzven, do soljudi.

 

Tanja Španić


Ljudje vsak po svoje shajamo z duševno bolečino. Nekateri jo zakopljemo vase, drugi se odpiramo navzven, do soljudi. Sekcija deklet in mladih žensk, ki jih je prizadel rak, je že eden takšnih naslovov, ki je odprt za njihove strahove in težave. Naša sogovornica Tanja Španić to še predobro ve.

Vključili ste se v sekcijo mladih in ste torej ena tistih, ki svojih težav in strahov verjetno ne zapira vase.
Res je, nič ne skrivam. Nisem tip človeka, ki bi se česa sramoval ali bi se zapiral vase, o svoji bolezni odprto in celo rada govorim. Sekcija mladih pa je vsekakor nekaj zelo pozitivnega.

Pri svojih 28 letih ste zdravnica veterine, zaposlena na Veterinarski fakulteti, Center za genomiko živali, pripravljate doktorat, profesionalno se ukvarjate s plesom, pri tem pa od vaše operacije raka dojk mineva eno leto - toliko vsega za mlado dekle! Očitno imate veliko življenjske energije.
Je kar pestro, ja. V preteklem letu sem dobila še več energije in zagona za življenje. Res pa me še doktorat in nekateri projekti, ki jih želim izpeljati v bližnji prihodnosti. Ples je bil in ostaja moja velika ljubezen, zato se zahvaljujem prijateljici Kjari, ki mi dovoli hoditi na svoje treninge, čeprav so precej zahtevni, a grem lahko počivat, ko ne zmorem več. Zaradi zdravljenja sem namreč izgubila vso kondicijo, ki jo zdaj pridno nabiram.

Tumor ste zatipati sami. Ste opazili še kakšne druge znake: spremembo barve kože, bradavice, napetost? Ste si dojke redno pregledovali?
Tako je, tumor sem zatipala sama. Razen zatrdline v dojki ni bilo drugih sprememb. Dojk si nisem ravno redno pregledovala, vendar je bil moj tumor tik pod kožo, tako da ga ni bilo težko opaziti.

Kakšen je bil vaš prvi odziv in nato prvi korak?
Šla sem k svojem ginekologu v Postojno, ki je naredil ultrazvok in punkcijo. Čez dva tedna sem imela izvide in takrat je bila diagnoza: čisto navaden fibrom. Vseeno smo ga spremljali na tri mesece. Na drugi kontroli (torej čez šest mesecev) je bil nekoliko večji, zato sva se z zdravnikom dogovorila, da ga kljub benignosti izrežemo. Ko pa sem prišla na dogovorjeni poseg, je bila koža nad tumorjem že rahlo pordela. Sledili so običajni postopki, vendar pri mojih 26 letih nismo verjeli, da bi se tumor spremenil v karcinom. Ponovili smo punkcijo in ker so izvidi pokazali neka sumljiva jedra, so me znova napotili na punkcijo. Tako sem prišla na Onkološki inštitut. Izvide sem dobila čez štiri dni, glasili so se: duktalni invazivni karcinom. Od tu dalje so stvari potekale zelo hitro, sledile so številne preiskave, postavitev načrta za potek zdravljenja in v treh tednih sem že bila na predoperativni kemoterapiji.

Glede na svojo izobrazbo in odprtost ste se verjetno poleg tega, kar so vam razložili zdravniki in kako so ukrepali, tudi sami podali v raziskovanje »svojega primera«?
Takoj sem se spravila k prebiranju gradiva o raku dojk. Preverjala sem vsak korak zdravnikov in pregledala veliko protokolov ter prognostičnih statistik. Imela sem tudi, kot se rada pošalim, osebno onkologinjo, ki mi je bila na voljo štiriindvajset ur na dan in s katero sem razpravljala o strokovnih, telesnih in duševnih vprašanjih. To je bila moja sestrična, ki je onkologinja v Sarajevu. Najbolj sem se ukvarjala z vprašanjem, kako in zakaj se je fibrom spremenil v karcinom. Ugotovila sem, da je to pogosteje kot sem mislila. Prebrala sem res veliko literature in kmalu ugotovila, da je bolnic, mlajših od trideset, sicer zelo malo, da pa mlade ženske nismo izvzete in na to bolezen nismo imune.

Ste bili kdaj obupani?
Pravzaprav ne. Po naravi sem optimistka, ki ne mara pomilovanja. Vprašanje zakaj prav jaz, je šlo hitro mimo mene. Hitro sem se sprijaznila z diagnozo in se takoj odločila, da grem v boj na vse ali nič. Pojavili so se tudi trenutki slabosti, vendar so me takrat spravili k sebi moj partner, prijateljica in nato novi prijatelj, ki mi ga je prinesla bolezen, Jaka.

Tako mladi ste še in čeprav se danes izobražene ženske praviloma pozneje odločajo za otroke, najbrž v vas tli vprašanje, kako bo s tem.
Moja prva onkologinja se je že na začetku zdravljenja pošalila, ko sem jo vprašala, če bom potem lahko imela otroke. Rekla je: "Četudi vam rečemo, da imate pred seboj deset let terapije, ni problema, ker boste potem stari šele 37 let". Od takrat me to vprašanje ne teži več. Trenutno pa velja, da po končanem hormonskem zdravljenju ni nobenih ovir za nosečnost, če je ženska še v takih letih, da se iz umetno povzročene mene, kar je del terapije, vrne v menstrualni ciklus. Jaz bom po koncu hormonske terapije stara 32 let in mislim, da to ni prepozno za otroke, če bo vse v redu, seveda. Drugače pa bom najprej poskrbela zase.

Na vaši roki sem opazila elastično rokavico, kar pomeni da vam roka oteka. Limfedem vam torej ni prihranjen. Koliko bezgavk so vam odstranili, kdaj se je pojavila oteklina in kako obvladujete to težavo?
V bistvu mi roka oteka zelo malo, in to le ob naporu, zato nosim rokavico bolj preventivno. Ker pa sem iz medicinske stroke, rada skrbim za preventivo. Odstranili so mi vse bezgavke (mislim, da 17), mogoče je kakšna še ostala. Mislim, da so telovadba in razgibavanje ter utrjevanje mišic te roke odlična preventiva in pomoč limfi, da odteka iz prizadete roke.

Vi ste svojo energijo med boleznijo usmerili v pozitivno smer, mar ne?
Tako je. Ob sebi sem imela tudi veliko podporo družine in prijateljev, brala sem zgodbe ljudi, ki so takšen boj že dobili. Veliko sem tudi prebrala o raku, zdravi prehrani, naravni kozmetiki, skratka o stvareh, v katere se prej nisem imela časa poglabljati. Zato mislim, da mi je bolezen ogromno dala in ogromno vzela ter da sem zdaj spet v nekem ravnovesju, ki ga želim čim dlje vzdrževati.

Alenka Lobnik Zorko, Arhiv Novic ED, marec 2010

Nazaj na arhiv