Simona Ahčin

Vse, kar delaš, delaj s srcem, in izkoristi trenutek ter ga uživaj – tukaj in zdaj!

Vse, kar delaš, delaj s srcem

Simona AhčinVsako leto je med bolnicami, ki zbolijo za rakom dojke, tudi 60 do 62 mlajših od 40 let. Simona sama zase pravi, da je ena izmed teh »srečnic«, ki pa je ponosna zmagovalka te bitke.

Simona Ahčin je leta 2012 zbolela za rakom dojk. Spomin je svež … »Kot bi bilo včeraj. Bil je 11. september ob 17. uri.« Takrat je Simona v desni dojki začutila neobičajno zbadanje, ki mu je sledil šok. Na mestu zbadanja je zatipala bulico. Bila je neobičajna in trda, velikosti žogice za golf. Temu je sledil pregled pri zdravnici, nato pa napotnice sem in tja, pregledi … In na koncu diagnoza. Tri leta po diagnozi je kot mnogo drugih deklet tudi ona zmagovalka tekme, kar pa ne pomeni, da se v vsakdanjem življenju ne srečuje s težavami. Izzivi, kakor jih je poimenovala, so nastali kot posledica zdravljenja ter kot stranski učinki zdravil. Z njimi se sooča z optimizmom in vsak dan gleda naprej. »Danes vem, da sem v obliki zbadanja dobila signal od angela varuha.« nadaljuje Simona.

Konec leta 2012 je Simona postala pacientka Onkološkega inštituta s potrjeno diagnozo. Vse skupaj se je nato odvijalo zelo hitro. Začela je kemoterapijo. Osem ciklusov kemoterapij, po zadnji je bila operirana, temu pa je sledilo še 30 obsevanj, ki jih je zaključila v jeseni leta 2013. Po dveh letih je sedaj na dopolnilni hormonski terapiji. Tako hitro? Simona pravi, da se je vse tako hitro odvijalo oziroma se odvija. Tudi najina ura klepeta je tako hitro minila. Simona je polna življenja in zagnanosti, želje po življenju, zato ni težko verjeti, da ji čas hitro mineva. Že po nekajmesečni rehabilitaciji se je leta 2014 vrnila na delovno mesto. Sprva za štiri ure, čez nekaj mesecev pa za polni delovni čas.

Prve besede, ki jih zdravnik pove, ko sporoči diagnozo, so šok, saj v tistem trenutku niti ne dojemaš, kaj se dogaja, v sekundi se pojavi v glavi tisoč vprašanj – kaj, zakaj, kako, zakaj jaz?

Ko se življenje obrne na glavo

Življenje se v sekundi obrne na glavo in v istem trenutku se ti spremenijo prioritete, tudi Simoni so se. Na prvo mesto postaviš željo po zdravju in življenju. Novica ni težka samo zate, ampak tudi za ljudi, ki jih imaš rad. Simoni so veš čas bolezni ob strani stali starši, družina – sestra, brat in prave prijateljice, za kar jim je neizmerno hvaležna – za vse klice, besede. Simona pravi: »V mojem primeru zelo drži rek, da v nesreči spoznaš prave prijatelje.« Ti so bili z njo ves čas boja za zdravje in življenje. Nekateri, kot partner, tega niso zdržali. V njeno življenje pa so z boleznijo prišli tudi novi ljudje in nova prijateljstva.
Simona je ena aktivnejših članic Europe Donne, ki se redno udeležuje srečanj, dogodkov in je vedno za »akcijo«. Za združenje jo je navdušila gospa Zofija. Sodelovanje je začela s projektom Lep je dan, ki ji ostaja v zelo lepem spominu. Bolnice so postale sošolke, pa naj bodo starejše ali mlajše, vse se srečujejo na enem mestu. »V družbi 'sošolk' sem uživala na enodnevnem izletu na Koroško, večdnevnem izletu v Dalmacijo, letos pa celo na Siciliji. Zelo pridno obiskujem skupino za samopomoč, ki jo organizira Mlada sekcija. Pred nekaj tedni smo se seznanile s projektom veslanja in zelo si želim, da bi projekt zaživel. Pa en lušten pohod v okolici Polževega, ki ga je organizirala ena izmed naših sošolk, je ravno za nami, tako da se veliko dogaja.« Simona dodaja, da je od vsake posameznice odvisno, koliko ji čas dopušča in koliko si želi preživeti čas med njimi. Simona je gospo Zofijo spoznala v čakalnici na onkologiji. »Ni nama bilo namenjeno, da bi šli kdaj skupaj na kakšen izlet, na žalost je lansko leto, ravno v tem času, ponovno zbolela. Žal jo je bolezen v lanski zgodnji jeseni premagala. Ker sva si bili po energiji, razmišljanju in volji zelo podobni, sem se odločila, da bom v smislu širjenja vesti in reklame za naše društvo Europa Donna nadaljevala njeno delo.«

Ker tako hoče in želi

Klepet ob pijači je hitro mineval, vsake toliko časa sem pogledala skozi okno. Bilo me je kar malo strah. S Simono sva namreč klepetali v najvišji kavarni v Ljubljani, kjer je tudi Simonina pisarna. A vsakokrat, ko me je malo stisnilo pri srcu, sem pogled usmerila k Simoni, ki je bila kot vedno nasmejana, in pozabila, da sva res tako visoko. Ob službi, udejstvovanju pri Europi Donni, me je zanimalo, ali Simoni sploh še ostane kaj časa za kakšen hobi? Kakšno vprašanje, Simona je naštevala svoje hobije – šivanje, branje, hoja v hribe, gibanje v naravi, ustvarjanje, druženje, z nečaki, potovanja, druženje s prijateljicami. In ne boste verjeli, vse ji uspeva. Zakaj? Ker tako hoče in želi in ker ji to daje energijo za življenje. Vsakemu nameni košček svojega časa in od vsakega dobi košček nazaj, zato si vedno znova želi ponoviti.

Simona, naj bo tvoje življenje vedno tako pisano, veselo. Leti kot ptica in naj te tvoj moto spremlja povsod: »Vse, kar delaš, delaj s srcem, in izkoristi trenutek ter ga uživaj – tukaj in zdaj!«

Piše: Mojca Buh, foto: arhiv Europe Donne
Nazaj na arhiv