Lucija Mlinarič iz Šempetra pri Novi Gorici

Posvetila sem se sebi in poskušala ugotoviti, kaj je vse tisto, kar bi morala spremeniti v življenju.

Iz tekme odšla kot zmagovalka

Lucija MlinaričUspešna športnica, kotalkarica Lucija Mlinarič, se je že zelo zgodaj spopadla z diagnozo rak dojke, ki je vedno pogostejši med mladimi ženskami, česar se še vedno premalo zavedamo. Lucija, vajena trdega dela, odrekanj, se je podala v boj z boleznijo, ki je nekaterim še vedno tema, o kateri se ne govori, z optimizmom in ciljem – premagati in zmagati.

Simpatična in vedno nasmejana 27 – letna Lucija Mlinarič prihaja iz Šempetra pri Novi Gorici. Je študentka arhitekture in psihologije Univerze v Trstu. Le malo pred 26. rojstnim dnem je izvedela za diagnozo rak dojke, še pred tem se je z njim srečala, ko je za rakom dojke zbolela njena mama. »Zelo živo se spomnim dneva, ko sem izvedela, da imam raka, bil je torek, 9. 7. 2013. Bila sem na treningu, mama pa me je poklicala kot vedno, da me vpraša, kako sem.« pripoveduje Lucija, ki je slutila, da nekaj ne bo dobro, saj je že več kot tri tedne čakala na izvid punkcije in nadaljuje: »Zelo čudno se mi je zdelo, ker me je začela spraševati, kdaj sem imela nazadnje menstruacijo, ker tega me po navadi nikoli ne sprašuje. Začela sem razmišljati, da mogoče so le prišli izvidi.«

Teden dni pred najpomembnejšim tekmovanjem

Mama ji sprva ni želela povedati, kaj se v resnici dogaja z njo. Želela je, da Lucija pride domov, kjer bi se pogovorili na štiri oči, a kljub vsemu je Lucija na koncu le izvedela resnico po telefonu. »V tistem trenutku sem želela samo objema staršev. Sesul se mi je svet.« Njena prva misel je bila, da ne bo mogla kotalkati, in »ne bom mogla početi vsega, kar me veseli.« Svoje misli, je morala hitro umiriti in se ponovno zbrati, ter dati misel na stran, saj je imela čez teden dni eno pomembnejših tekmovanj – svetovne igre. »Novica o moji bolezni se je v kotalkarskem svetu zelo hitro razširila in veliko mojih sotekmovalcev na svetovnih igrah je že vedelo, da je sedaj pred mano težka preizkušnja. Po ovinkih so mi pri večerji po prvem delu tekmovanja povedali, da vedo za diagnozo, meni pa je postalo veliko lažje, da mi ni bilo potrebno 'lagati' pred njimi in jim govoriti, da sem 'v redu', če pa v resnici nisem bila. Tako sem si olajšala tudi svojo dušo.« Lucija poudarja in vsem polaga na dušo, da bi bilo vsem veliko lažje, če bi vsak izmed nas znal deliti svoje probleme, stiske z drugimi, ne pa da jih tiščimo v sebi in nosimo težko breme.

Lucija Mlinarič

Kotalkarski dolg program

Bulice v prsih je čutila že pred časom, čez skoraj pol leta je zatipala med samopregledovanjem še bulico pod pazduho. Čez čas jo je začelo boleti v prsnem košu, bolečina pa je segala tudi v roko. Lucija se je odločila za odstranitev obeh dojk, ker ni želela tvegati. »Celotno zdravljenje sem si predstavila kot kotalkarski dolgi program, v katerem bom uspešno izpeljala vse elemente – uspelo mi je. Prva minuta – operacija, druga minuta – kemoterapija (6 ciklusov), tretja minuta – radioterapija in na koncu še četrta minuta, ki je vedno 'najdaljša' (prav tako pri kotalkarskem programu ko nastopaš, imaš vedno občutek, da te zadnje minute ne bo nikoli konec) – hormonska terapija.« Lucija je vse elemente do sedaj uspešno izpeljala po programu. Pravi, da ni bilo lahko, niti ne prijetno, a je želela vsak dan posebej uživati, ga živeti, kot bi bil zadnji. Želela je počela stvari, ki jo veselijo, »ki so mi dajale moč in upanje, verjela sem, da bo na koncu vse v redu.«

Združuje nas zelo težka, a lepa in poučna preizkušnja v življenju

Tekma ni trajala le dve, štiri minute, ves ta čas so bili ob njej prijatelji, ki so ji stali ob strani, na drugi strani so se pokazala prava prijateljstva in ne prava prijateljstva tistih, ki so se ustrašili, ki niso znali pristopiti do nje. » V moje življenje pa so stopali tudi drugi, ki so me manj poznali, ki so si vsaj drznili – v pozitivnem smislu – priti bližje meni in smo ustvarili zelo močne prijateljske vezi. Takšne ljudi cenim. Poleg vseh teh pa so tu še moje najdražje sošolke pri Europa Donni, ki so vedno polne pozitivne energije, dobre volje, so prave borke, so vedno na razpolago, … To so prave prijateljice, tako kot sem že velikokrat dejala, da so prijatelji po svetu moja družina, so prav tako one postala del moje družine – z njimi se počutim varna, srečna, čas se mi ustavi, … združuje nas ena zelo težka – a vsaj zame lepa in poučna - preizkušnja v življenju …«

Lucija Mlinarič

Nobena ovira ni tako visoka, da se je ne bi dalo premagati

Lucijine misli so uprte v prihodnost, čeprav je tudi njo, kot vse ostale punce, bilo malo strah saj ni vedela, kakšna tekma je pred njo. »A ker sem tak tip človeka, da zelo rada sprejmem nove izzive, tako da sem se poskušala tudi z boleznijo spopasti tako. Sprejela sem življenjski izziv in se ga lotila sistematično, racionalno. Posvetila sem se sebi in poskušala ugotoviti, kaj je vse tisto, kar bi morala spremeniti v življenju. Mogoče sem premalo vztrajna? Potrpežljiva? … Svoj mozaik sem začela graditi od začetka. Kamenček po kamenček.« In v tem času je spoznala, da se da vse doseči, če je le volja in srce, katero je pri Luciji veliko, kar so opazili mnogi, med drugim je bila tudi nominirana za Slovenko leta. »Bolezen sem sprejela kot nekaj pozitivnega in iz čisto vsakega trenutka med to potjo, sem se želela pobrati le najboljše ven. … Na koncu, sem presrečna s svojim izdelkom.«

Piše: Mojca Buh, Novice ED; foto: osebni arhiv Lucije Mlinarič
Nazaj na arhiv