Anja Završnik iz Tuhinjske doline

Družim se z ljudmi, ob katerih se dobro počutim.

Anja ZavršnikTopel pogled simpatične Anje me je ogrel že takoj ob srečanju. Navadno se ob izpovedi srečam z ozdravljenkami, tokrat je bilo to dekle, ki se še bojuje, a razen rutke na glavi ni bilo na njej ničesar, kar bi kazalo, da je prišla na obsevanje. Toplina in pozitivna naravnanost sta kar vreli iz nje.

Anja Završnik je 31-letna mamica dveh simpatičnih nadebudnežev – Maja, ki je star deset let, in njegove štiri leta mlajše sestrice Taje. Z družino živi v okolici Kamnika, v Tuhinjski dolini, obdani s čudovito naravo, kjer lahko vsakdo najde svoj mir. Iz Mengša jo je v ta del Slovenije, v katerem sta si s partnerjem ustvarila dom, vodila ljubezen. Po izobrazbi je Anja ekonomski tehnik in vzgojiteljica predšolskih otrok, v času, ko je izvedela za diagnozo, je kot kot strokovna delavka pogodbeno delala v poslanski pisarni v Državnem zboru in pri delu zelo uživala, saj je bila nenehno v stiku z ljudmi, za hobije pa ni ostajalo časa, saj je ves prosti čas namenjala svojima otrokoma

Slutnja, ki je nisem in nisem mogla razbrati

Anja se spominja, da so bila zadnja tri leta zanjo in za njeno družino zelo težka. Umrla sta ji oče in stara mama, osebi, ki sta ji pomenili ogromno in ki sta za seboj zapustili veliko praznino. Po naravi je Anja srečna in nasmejana, a hkrati je zelo čustvena oseba, ki se obremenjuje z najmanjšimi problemi, velikokrat zaradi drugih ljudi. Vse to ji je jemalo energijo in ji včasih tudi izbrisalo nasmeh z obraza. »Že od nekdaj sem bolj poduhovljena in imam zelo močno intuicijo, za svoje življenje in za življenje drugih ljudi. Ko mi je zaradi pika čebele umrl oče, sem se še bolj poglobila vase. Takrat sem vedela, da se v mojem telesu nekaj dogaja, čeprav znakov še ni bilo videti. Slutnja, nisem in nisem mogla razbrati.« Anja je bila zato tedaj velikokrat pri zdravniku, postala je panična, bilo jo je zelo strah, da jo bo doletelo nekaj slabega. »Čutila sem,« pravi danes.

Ni se hotela obremenjevati

Prišel je junij leta 2013, ko je na prsih začutila majhno bulico. »Bila sem stara 29 let. Najprej sem skomignila z rameni in si rekla, da ni nič,« pravi Anja. V družini ni nihče imel raka dojk, bila je mlada, zato se ji je zdelo nemogoče. A je kljub temu o dšla na pregled na Onkološki inštitut v Ljubljano. »Med čakanjem sem bila povsem mirna. Spominjam se, da sem opazovala bolne ljudi okoli sebe in si mislila, kako težko pot imajo za seboj in pred seboj, nisem pa niti pomislila, da mene čaka isto. Smilili so se mi, saj je bil rak zame vedno tabu,« pripoveduje. Zdravnica jo je pregledala in ji zatrdila, da z njeno dojko ni nič narobe. Bulice, ki jo je našla Anja, zdravnica ni zatipala, a jo je kljub temu preventivno napotila na ultrazvok dojk. Tako kot zdravnica pa so bulico spregledali tudi na tem pregledu. »Ker verjamem v usodo, sedaj vem, da takrat še nisem bila pripravljena na soočenje z boleznijo. Mirno sem odšla domov, odmislila bulico in odšla na morje. Preprosto se nisem hotela obremenjevati z njo,« se danes spominja Anja.

Šok je doživela narava, nato sem ga še jaz

Anja ZavršnikMinevali so meseci in v Anjo se je zopet naselil občutek, da se z njo nekaj dogaja. Ravno takrat je za rakom umrla prijateljica njene mame in telo ji ni dalo miru. Bulica je bila še vedno otipljiva, zato se je naročila na samoplačniški ultrazvočni pregled dojk v Zdravstvenem domu Domžale, pri zdravnici in radiologinji Kristijani Hertl. Bil je pravi zimski dan. Slovenijo sta zajela sneženje in žled. Narava je doživela šok, po pregledu pa je šok čakal tudi njo. Zdravnica jo je namreč nemudoma napotila na preiskave na Onkološki inštitut.

Dr. Hertlova ni bila prepričana, bulica je bila majhna, a nad njo se je naredila vdolbinica, ki jo je zmotila. »Odšla sem na punkcijo in po nekaj dneh prejela izvid – rak dojk. Poklicana sem bila k dr. Eriku Breclju, ki ga takrat nisem poznala, a so mi povedali, da imam srečo, da sem v njegovih rokah. Po pregledu me je seznanil z diagnozo in mi predlagal odstranitev cele dojke, s čimer sem se strinjala, saj mi je bilo pomembno le, da se pozdravim in živim naprej. Priporočal mi je takojšnjo rekonstrukcijo z ekspandrom. Želela sem, da mi odstranijo obe dojki, saj bi drugače nenehno iskala nepravilnosti v zdravi dojki. Čeprav mi je dr. Brecelj povedal, da zdrave dojke ni smiselno odstraniti, sem se po razmisleku odločila na obojestranski poseg. Poslušala sem svojo intuicijo in za to odločitev mi ni žal,« pravi Anja.

Na začetku sicer še ni bilo jasno, kako obsežen je rak v njenem telesu, po nadaljnjih preiskavah pa se je izkazalo, da osem milimetrov velika bulica ni vse. Hitro so določili datum operacije, po kateri je ob pomoči domačih dobro okrevala in že kmalu spet postala vesela in nasmejana Anja. Prišli so tudi dnevi, ko je bila jezna nase in na ljudi okoli sebe, saj je v njej ostajal strah pred tem, kaj jo morda še čaka. »Prebrala sem vrsto študij in se preko spleta dobro poučila o svoji bolezni. Včasih se pošalim, da sem že diplomirala iz onkologije,« pove Anja.

Z otroki je bila odkrita

Anja Završnik

Z otrokoma se je o svoji bolezni, ki je postala del njihovega življenja, odkrito pogovorila. Ničesar ni želela olepševati , treba jo je bilo sprejeti. Otroka sta zrelo sprejela mamine besede in njeno bolezen, na kar je Anja še kako ponosna. Po operaciji jo je bilo strah histološkega izvida in razširjenosti raka. Strah je bil upravičen. Dr. Erik Brecelj ji je pojasnil, da je njen rak invazivni duktalni karcinom, hormonsko odvisen, z več žarišči po dojki. Rakavih je bilo že šestnajst bezgavk, odstranili so jih štiriindvajset. »Takrat mi je zastal dih,« se spominja Anja in doda: »A je dr. Brecelj dejal, da bi bilo lahko tudi slabše. Te besede so me potolažile.«

Anjo so napotili k dr. Simoni Borštnar, ki jo je seznanila s potekom nadaljnjega zdravljenja. Operaciji so sledile kemoterapije, obsevanje in hormonsko zdravljenje. »To je zdravnica na mestu. V njenih rokah se počutim varno, saj od nje dobim odgovore na vsa vprašanja. Zelo sem zadovoljna z njenim pristopom in ji popolnoma zaupam,« pravi Anja, ki se kemoterapije ni ustrašila. Nanjo je bila je dobro psihično pripravljena in je, čeprav so jo nekateri hoteli odvrniti, verjela, da ji bo pomagala. »Življenje je med kemoterapijami potekalo normalno. Pridobila sem kar nekaj kilogramov, ki jih sedaj z zdravo prehrano in gibanjem pridno izgubljam. Hodila sem na morje in celo opravila tečaj tenisa. Slabotna sem bila le nekaj prvih dni.« Opravila je šest ciklusov kemoterapij, med katerimi je izgubila lase, obrvi, trepalnice, pravzaprav vse dlake na telesu. Od nekdaj je imela dolge lase, zato se je bilo težko navaditi, a počutila se je dobro in to je bilo najbolj pomembno. Anja ponosno pove, da je med kemoterapijami hodila na polnjenje ekspandrov in da je ponosna rada pošali, da je končno dobila umetne prsi, ki si jih je želela. Zavedala se je namreč, da bo bolezen lažje prenašala, če se bo v svojem telesu dobro počutila. Kemoterapijam so sledila obsevanja in pred Anjo je še nekaj zadnjih terapij. Tudi obsevanja kljub opečeni in poškodovani koži zelo dobro prenaša. Po obsevanjih bo imela še do konca hormonsko terapijo z Nolvadexom.

Življenje, polno strasti in veselja

Družina, prijatelji in partner Anji že vse od postavljene diagnoze stojijo ob strani. Hvaležna je partnerju, ker jo je sprejel in ji pomagal ter ostal od vsega začetka zbran. Staršem je ob bolezni svojega otroka najtežje in bilo ji je hudo, ko je bilo hudo njim. Življenje z rakom pa ji je prineslo tudi nove prijatelje. In sedaj si Anja sama kroji življenje in uživa v njem. »Družim se z ljudmi, ob katerih se dobro počutim. Sedaj je zame življenje polno strasti in veselim se prav vsakega trenutka. Ne dopuščam si več, da bi se obremenjevala s stvarmi, s katerimi sem se obremenjevala pred boleznijo.« Rada riše, igra kitaro, udeleži se tudi koncertov, ki se jih prej ni. Njen življenjski moto je: Vse se zgodi z namenom, nič ni naključno, pa naj bodo to slabe ali dobre stvari. Je bila kdaj jezna na zdravnico, ki ni zatipala bulice, morda potem ne bi bile pozitivne tudi bezgavke? Ne, bila je razočarana le sama nad seboj, ker ni vztrajala, in ker si je zatiskala oči. »Biti moramo odkriti do svojega telesa in sprememb v njem. Zdravniki nam pomagajo, a prvi korak moramo narediti sami in se boriti za svoje zdravje,« odgovori Anja.

Mojca Buh, Novice Europa Donna, Foto: osebni arhiv
Nazaj na arhiv