Damjana Kastelic iz Novega mesta

Lep je občutek, ko veš, da je nekje nekdo, ki te razume...

Damjana KastelicSem Damjana Kastelic, stara 41 let, sem univ. dipl. ekonomistka. Živim v Novem mestu, sem mama hčerke. Imela sem dokaj "normalno" življenje, ki pa se mi je leta 2009 popolnoma sesulo. Diagnoza – rak dojke. Sledila so vprašanja – zakaj jaz, kaj bo z mojo Ano, ko mene več ne bo.

Takoj naslednji dan po postavitvi diagnoze sem poklicala gospo Mojco Senčar. Nikoli ne bom pozabila njenih besed, umirjeno, prijazno in prepričljivo mi je dejala, da moram bolezen sprejeti, da bom šla skozi ves potek zdravljena in potem živela normalno življenje. Priporočila mi je tudi »skupino mladih« v ED.

Ko sem prvič odšla na srečanje mladih članic ED, sem bila pozitivno presenečena – koliko energije in volje je v teh puncah, sem si mislila. Nekako sem se našla med njimi. Prvič mo se videle in si imele toliko za povedat. Začutila sem ta dekleta in takoj bila del njih. Lep je občutek, ko veš, da je nekje nekdo, ki te razume, ko si negotov, ki podobno čuti kot ti, ki razume stiske in pozna težave v zvezi z boleznijo, zdravljenjem in zdravili.

Naslednji teden bo minilo že 4 leta od tega preobrata v mojem življenju. Bolezen mi ga je dodobra spremenila. Življenje delim na obdobje pred in po raku. Vedno pravim, da sem hvaležna, da sem zbolela za rakom, kajti rak je iz mojega življenja naredil ŽIVLJENJE. Zdaj se zavedam sama sebe, prej ob vseh obveznostih nisem vedela, da obstajam. Vzamem si čas zase, po končanem zdravljenju sem začela hoditi v hribe, ki so bili že od nekdaj moja velika želja.

Podpiram poslanstvo in cenim delo ED, delo vseh, ki se trudijo in ozaveščajo ženske o bolezni, samopregledovanju, zdravemu načinu življenja. To delo je za nas bolnice, za svojce bolnic, pa tudi za vse zdrave neprecenljivo. Moje razmišljanje je, da če bi samo ena ženska dovolj zgodaj odkrila spremembe v dojki in začela z zdravljenjem dovolj zgodaj, bi ena družina trpela manj kot moja.
Žal prepogosto slišimo novice, da je spet nekdo zbolel za rakom, da je spet eden več v naši »družini«. Občutek, da lahko pomagam z izkušnjami, nasveti ali pa samo da nekomu prisluhnem, ko je v stiski me dela zadovoljno, ker vem, da je morda zaradi tega nekomu lažje.

Velik pomen ozaveščanja o raku dojke vidim v tem, da se o raku govori, da ženske, predvsem pa mlada dekleta, vedo, da rak obstaja, da lahko bolezen doleti vsako od njih. Da si pregledujejo dojke in takoj ukrepajo ob vsaki spremembi. Rada bi, da bi v zavest mladih ljudi prišlo mišljenje, da težnje po zdravi prehrani, gibanju in zdravem načinu življenja niso "kar nekaj", ampak nekaj nujno potrebnega.

Nazaj na arhiv