Mojca Mohar Bertoncelj iz Medvod

"Zgodba o moji bolezni je gotovo podobna zgodbam mnogih bolnic, ki so, tako kot jaz, zbolele za rakom dojk."

 

Mojca Mohar Bertoncelj
vir: Arhiv Novic ED,
priloga Naše Žene

"Mislim, da nas povezujejo strah, negotovost in občutek nemoči, in sicer od trenutka, ko smo izvedele za diagnozo, pa do ozdravitve. Čeprav je rak močno posegel v naša srca, telesa in tudi dušo, smo bolezen vsaka zase doživljale po svoje," začne Mojca Mohar Bertoncelj, ki se je kmalu po odkriti diagnozi preselila v novo hišo v Medvode. 

Zaradi težav s cistami jo je že pred leti ginekolog poslal k specialistu za bolezni dojk. Sploh ni razmišljala, da bi lahko bilo kaj narobe. Bila je mlada, močna, polna življenja in dobro se je počutila. Tudi mož Samo, ki dela v tujini, ni verjel, da bi lahko bilo kaj narobe. 

Ko so jo naročili še na mamografijo, torej na rentgensko slikanje dojk, jo je malo stisnilo v želodcu, ampak ne preveč. "Slikanje je pokazalo, da imam razsevke mikrokalcinacij v desni dojki, z nadaljnjo punkcijo pa so mi dokončno postavili diagnozo rak." Bilo je v prvi polovici leta 2007. 

Kako se je soočila z diagnozo? "Najprej nisem dojela, da je diagnoza sploh moja. Ko mi je prišla v zavest, me je postalo strah, na trenutke me je grabila celo panika." Potem si je zastavila cel kup vprašanj. Bom umrla? Koliko časa mi je še preostalo? Kaj bo z mojim, še ne petletnim sinom Amadejem? "Zavedanje, da lahko v kratkem času vse izgubim, me je potegnilo v brezno obupa. Ovila sem se v svoj svet. Svoje bolečine sprva nisem mogla deliti z drugimi." Morda je bila tako zelo prizadeta, ker ji je pred kratkim umrl oče, in to za rakom pljuč! 

"Nisem vedela, kako naj povem svojemu petletniku, kakšna bolezen je rak dojk. Zato sem pred njim svojo bolečino skrivala. A Amadej je čutil mojo stisko. Prav on mi je vlil tako potrebno vero in upanje v ozdravitev," se spominja. "Nikoli ne bom pozabila dne, ki je v meni sprožil preobrat. Nekaj dni pred operacijo, ko sem sina peljala iz vrtca domov, me je potiho vprašal: 'Mamica moja, ali
boš umrla? Veš, raje bi videl, da bi najprej umrl jaz!'" Njegove besede so jo v hipu postavile nazaj v življenje. Odločila se je za boj, za optimizem in upanje. 

Nato se je začelo vse odvijati hitro. Operirali so jo, ji odstranili rakasto dojko in varovalno bezgavko. Sočasno so ji napravili tudi lepo novo dojko. Tako je zdaj na videz prav takšna, kot je bila prej. "Operacija je bila uspešna, a za moje telo naporna. Že takoj naslednji dan sem dobila pljučno embolijo, a volja do življenja je bila močnejša, čeprav sem šele tedaj izvedela, da imam dva invazivna tumorja. Tega sem se za trenutek prestrašila, saj so mi postavili diagnozo rak in situ, kar je skoraj najhuje." 

Sledilo je sistemsko zdravljenje s kemoterapijo, biološko in hormonsko zdravljenje. A zdržala je! Novih moči po kemoterapiji si je nabrala v zdravilišču Dobrna. Pa verjela je, da bo še vse dobro. "Ker sta bila oba tumorja hormonsko odvisna, je obstajala možnost ponovitve, zato sem si dala odstraniti še jajčnike." Potem se je začela nenadoma zavedati, kako pomemben je vsak dan, vsak trenutek življenja. Bolj je začela ceniti majhne stvari. Z največjo ljubeznijo se je začela posvečati vsem stvarem, ki so jo duhovno obogatile in osrečevale. "Bolezen sem vzela kot opozorilo, da moram v življenju nekaj spremeniti. Zato sem prisluhnila svojim željam in si končno vzela čas tudi zase in predvsem sem začela razmišljati pozitivno ter sem od sebe zavestno odganjala negativne misli  in zoprne ljudi." 

Ves čas bolezni jo je spremljala prijateljica Majda. "Opogumljala me je, bodrila in ni bilo dneva, da se ne bi slišali. Bila je moj pravi angel varuh." Veliko se je naučila tudi od svojega sina. "Med zdravljenjem sem začutila, kakšen zaklad ljubezni je, hkrati pa je prav on znova prebudil otroka v meni. Potrpežljivo je prenašal moje vzpone in padce. Bil je moj drugi angel varuh." Od postavljene diagnoze do danes je imela tudi podporo Europe Donne. "Zlasti sta mi pomagali Mojca Senčar in Ada Gorjup. Tudi onidve sta bili moja angela varuha. Vsem, ki so mi pomagali in me razumeli v najtežjih trenutkih, sem neizmerno hvaležna. Hvaležna sem tudi vsem, ki me še danes podpirajo." Potem prepričano reče, da živi danes bolj polno življenje. "Življenje ima zame zdaj drugačen, nov pomen. Postala sem bolj odprta in naučila sem se postaviti zase." Razume tudi moža in njegov boj, da imata zdaj lep dom. 

V okviru ED hodi na jogo, slikanje, na izlete doma in v tujini ter se veseli druženja s sekcijo mladih ozdravljenk. Veliko tudi bere, posluša glasbo, ustvarja in izdeluje nakit. "Zdravo se prehranjujem in se vedno bolj vračam k naravi. Ne postavljam si več visokih in dolgoročnih ciljev. Postavljam si majhne in jih vzamem kot izziv. Ne dovolim več, da bi drugi krojili moje življenje," sklene, čeprav seveda ve, da se bolezen lahko ponovi. Tudi zdravljenja še ni povsem zaključila. A nekoč, morda prav kmalu, bo spet vse lepo in prav.
Ja, ne daj se, Mojca. 

Arhiv novic ED, Neva Železnik, junij 2010

 

Nazaj na arhiv