Irena Keršič iz Ljubljane

Irena Keršič, ozdravljenka od raka dojk, se je letos v Barceloni udeležila tretjega foruma bolnikov z rakom, ki je potekal v okviru 14. evropske strokovne konference o raku (ECCO).

 

Irena Keršič
vir: Arhiv Novic ED,
priloga Naše Žene

»Bolniki z rakom smo na forumu dobili veliko koristnih napotkov. Vesela sem bila, da postaja naš glas v okviru EU vedno glasnejši in močnejši. Zato upam, da se bodo začele stvari povsod spreminjati na bolje,« je začela Irena Keršič, univ. dipl. etnologinja in umetnostna zgodovinarka, magistrica znanosti.

 

Otroštvo in mladost je preživljala na Bledu. Po končani gimnaziji je študirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se po študiju zaposlila v Slovenskem etnografskem muzeju kot kustodinja za arhitekturo in stanovanjsko kulturo. Z družino živi v Ljubljani. Februarja leta 2002 je bila operirana zaradi malignoma desne dojke. Odstranili so ji tudi vse bezgavke na desnici. »Po operaciji sem bila zdravljena še s kemoterapijo in hormonskimi tabletami. Bolezen in terapije so me močno utrudile,« je nadaljevala in povedala, da jo je bolezen tudi psihično pretresla, saj sta bila takrat hči in sin šele na sredi študija in zelo se je bala, da ju ne bo spravila do kruha. Naša sogovornica je kot skoraj vsi, ki izvedo za diagnozo rak, najprej pomislijo na smrt. Sedaj seveda ve, da je to kronična bolezen, kot mnoge druge ...

»S pomočjo domačih, ki jih je moja bolezen močno prizadela, in mnogih prijateljev, ki so se ob mojih težavah resnično izkazali, ter kolegov iz muzeja, sem okrevala in si postavila povsem nove prioritete v življenju.«
Takrat je spoznala tudi Mojco Senčar, ki ji je pomagala razjasniti neznanke v zvezi z boleznijo in jo bodrila. Opogumljalo jo je tudi to, da je bila sogovornica že četrt stoletja po svoji bolezni še živa. »Pri premagovanju bolezni mi je veliko pomagala tudi narava. S prijateljico sem pogosto hodila na Rožnik, od koder sem se vračala zelo utrujena, a vedno bolj pomirjena in optimistična.«
Usoda pa ni bila prijazna. Naslednje leto je za rakom zbolel še njen mož. »Zgubila sem tla pod nogami in šele takrat sem se zavedela, kaj pomeni ta bolezen za bližnje. Priznati moram, da sem moževo bolezen težje prenašala kot svojo.« Potem je rak spet posegel v njeno življenje. »Leta 2005 sem zbolela za malignomom leve dojke in bila ponovno operirana. Tudi na levi strani so mi odstranili vse bezgavke. Hkrati so mi naredili tudi obojestransko rekonstrukcijo. Zelo sem bila vesela, da drugič nisem dobivala citostatikov.«
Sedaj skuša živeti polno življenje. Veseli se spoznanja, da nam je podarjen vsak novi dan. Počne stvari, ki ji dobro denejo, in je z ljudmi, ki jih ima rada in ob katerih ji je prijetno.

V Barceloni, na tretjem forumu bolnikov z rakom, je spoznala, da ni vseeno, kje zboliš za to boleznijo. »Žal so razmere v posameznih državah zelo različne. Na forumu smo slišali, kako so bolniki zlasti v jugovzhodni Evropi v neenakopravnem položaju z ostalimi državami EU, nimajo enakih možnosti zdravljenja, slabo so osveščeni, nimajo presejalnih programov za zgodnje odkrivanje raka, nimajo možnosti rehabilitacije. Na forumu smo sklenili, da bi bilo prav, če bi bolnike z rakom izobrazili, da bi se znali postaviti zase in se boriti za svoje pravice, da ne bi kar zaupali bogovom v belem. Padla je tudi pobuda, da bi se naj vsi bolniki z rakom na ravni vsake države združili, da bi delovali kot enoten sogovornik, tako z zdravstvenim osebjem kot s politiki. Več kot nas bi bilo, močnejši glas bi imeli in politika bi nas morala upoštevati.«
Ugotavlja, da v Sloveniji civilna inciativa šele išče svoja pota, politika pa se je, namesto da bi jo podpirala, pogosto otepa in se je boji. Še slabše je v jugovzhodni Evropi. Z veseljem pove, da je bila kot primer dobre organizacije izpostavljena Europa Donna, ki se lahko pohvali s konkretnimi rezultati dela tudi pri nas.

Na forumu so slišali še marsikaj bridkega, recimo, kakšne težave imajo bolniki ozdravljenci z zaposlitvijo, ko se po zdravljenju vrnejo v življenje, saj se jih delodajalci marsikje otepajo, kot da bi bili kužni. V marsikateri državi, tudi v Sloveniji, so velik problem nova zdravila za zdravljenje raka, ki prihajajo z zamudo in ne v dovoljšnji količini.

Seveda bi bilo prav, da bi imeli vsi bolniki in bolnice, ne le tisti, ki imajo denar ali srečo, da živijo v razvitih državah, zagotovljene brezplačne preventivne preglede - mamografijo - na vsaki dve leti po petdesetem letu, ob morebitni obolelosti pa takojšnjo in čim boljšo zdravstveno oskrbo.

»Zdravnik Peter Boyle nam je povedal eno dobro vest. Odkar poteka evropski program za raka (od leta 1985) se je smrtnost zaradi te bolezni zmanjšala za 15 odstotkov! Potem je dodal še slabo. Ker se prebivalstvo stare celine hitro stara, bo raka vse več. Tako je leta 2006 v Evropi za rakom zbolelo 3,2 milijona ljudi, umrlo pa jih je za rakom 1.7 milijona, kar je preveč. Da bi zmanjšali število obolelih, je predvsem potrebna dobra preventiva: presejanje, kjer je možno, zdrav način življenja, kontrola zraka, ki ga dihamo, vode, ki jo pijemo, hrane, ki jo uživamo, omejeno izpostavljanje soncu, veliko gibanja itd. Žalostna sem bila, ko sem ugotovila, da je pri preventivi Slovenija prav na repu Evrope, saj šele letos začenja z DORO, to je rentgenskim slikanjem dojk zdravih žensk po 50. letu na dve leti do 69. leta,« je dejala in omenila, da bi morala po njenem mnenju država podpirati delovanje vseh društev, ki se, kot Europa Donna, načrtno ukvarjajo z osveščanjem prebivalstva, denarja od države pa praktično ne dobijo nič!?

»Tesno zaradi naših razmer mi je bilo pri srcu, ko sem na forumu slišala, da se je npr. na Škotskem v zadnjih letih smrtnost raka dojk zmanjšala za 25 odstotkov, ker so pred leti uvedli presejanje. Zato res upam, da bosta pri nas kmalu zaživela DORA in SVIT in da bodo ljudje res hodili na preglede, ko bodo nanje povabljeni,« je dodala.
Na forumu so spregovorili še o znanju bolnikov. Eni veliko vedo, saj se da mnogo prebrati na internetu, drugi skoraj nič. Zato bi bilo prav, da bi jim zdravniki vse o zdravljenju in rehabilitaciji pojasnili na njim razumljiv način.
»Udeležba na forumu bolnikov je bila zame zelo zanimiva in nova izkušnja. Prej sploh nisem vedela, kako so si naši problemi in doživljanja bolezni podobni.
ln vsem so nam v največjo oporo prav društva bolnikov,« je sklenila.
Neva Železnik, Arhiv Novic ED, december 2007

Nazaj na arhiv