Mojca Buh iz Katarine nad ljubljano

Rak je izbruhnil čez noč.

Mojca BuhMojca Buh iz vasi Osredek, le streljaj od Katarine nad Ljubljano, bo letos stara šele 26 let. Je absolventka slavistike na Filozofski fakulteti v Mariboru in mamica še ne dveletne Ane. Za rakom dojkje zbolela tri mesece po porodu. Zjutraj je še normalno podojila svojo hčerko, opoldne pa je imela levo dojko popolnoma trdo in hčerka iz nje ni hotela več piti. Njen rak, ki ni hormonsko odvisen, je, kar je zelo nenavadno, izbruhnil tako rekoč čez noč.

Najprej je pomislila, da ima mastitis, to je vnetje prsne žleze, pri kateri postane dojka rdeča, trda in boleča. Mastitis povzročata hormonsko neravnovesje in okužba. Čeprav Mojca ni imela vročine, ji je ginekolog dejal, da se mastitis najpogosteje pojavi pri ženskah, ki dojijo, in da bo otrdelost dojke, kot je prišla, tudi izginila. Vendar ji je vseeno dal napotnico za ambulanto za bolezni dojk na Metelkovi v Ljubljani. Tam so ji zatrdili, da ni z njo nič narobe, da ima netipični mastitis. Toda hčerka še vedno ni hotela piti njenega mleka iz leve dojke, zato sta se z možem Markom odločila, da gre še enkrat v ambulanto za bolezni dojk.

»Na srečo sem tedaj naletela na legendarnega dr. Erika Breclja, ki me ni hotel tolažiti v prazno kot vsi pred njim, ampak je ukrepal. Niso ga zavedla moja leta, prav tako je takoj izključil mastitis. Najprej me je poslal na ultrazvok, ki pa ni pokazal nič posebnega, in nato še na punkcijo. Tako sem l. februarja lani izvedela za diagnozo: rak dojk. Priznam, da sem slutila, da je z mano nekaj narobe, na raka pa vendarle nisem pomislila,« je začela, ko sta nas s hčerko obiskali na uredništvu Novic ED.

Potem se je vse odvijalo hitro. Tako hitro, da sploh ni utegnila misliti na raka. 17. februarja lani so ji že odstranili celotno dojko. »Seveda sem pomislila tudi na smrt in na to, kako bosta mož in hčerka živela, ko me ne bo več ...«

Pa je vse;črne misli hitro odgnala od sebe. Pravzaprav je bila prepričana, da bo še vse dobro in da bo popolnoma ozdravela. Marca je začela hoditi na kemoterapije. Osem jih je imela. »Morda se bo slišalo čudno, toda izguba las me je bolj pretresla kot to, da sem brez ene dojke. Mislim, da sem se šele tedaj, ko so mi v rokah ostajali šopi las in so me boleli vsi sklepi, zavedela, da imam zares raka.« Predpisali so ji še obsevanja in vse je dobro prestala: brez slabosti in bruhanja ter brez vseh težav s kožo. Zdaj hodi na tri tedne še na infuzijo herceptina. Pred njo je, predvidoma še letos, preventivna odstranitev desne dojke in potem rekonstrukcija obeh. »Ves čas mi ob strani stojijo predvsem moji in moževi starši, teta Ančka, pri kateri stanujeva, in seveda vse moje prijateljice in prijatelji.«

Zaupa nam, da je svojega moža spoznala, ko je kot študentka stregla v sladolednem vrtu v City parku v Ljubljani. Bila je ljubezen na prvi pogled in Mojca, tedaj Polc, doma iz vasice Ržiše, nekako 10 kilometrov iz Trojan, se je poročila septembra leta 2008, Ana pa se je rodila sredi oktobra leta 2009. »Če ne bi zbolela, bi gotovo že diplomirala,« reče, a se zaveda, da je zdaj zdravje prvo. Mož Marko, lesarski tehnik in glasbenik, ki igra pri Bloškem odmevu in je že zaposlen, ter hčerka Ana sta ji bila ves čas bolezni v veliko oporo. Prav tako Europa Donna. »Ko sem brskala po spletu, da bi izvedela, kaj vse pomenijo kratice na moji diagnozi, sem našla spletne strani Europe Donne in ugotovila, da ima tudi Sekcijo mladih bolnic. Najprej sem se povezala z Mojco Miklavčič in Tanjo Španić in od takrat naprej sta moji veliki prijateljici in zaveznici. Kadar me kaj skrbi, ju pokličem. Opogumlja me predvsem to, da sta raka že premagali in da zdaj kakovostno živita naprej. Upam, da bo tako tudi z menoj,« konča Mojca.

Arhiv Novic ED

Nazaj na arhiv