Petra Miklič iz Mojstrane

»Življenje je lepo in mi z njim!«

Petra Mikli軎ivljenje je lepo in mi z njim! Živimo danes, tukaj, saj sta trenutek bivanja, ki se ga zavedamo, in večnost edino, kar obstaja! Vse drugo je proizvedel naš um.«

Septembra 2004, ko je imela komaj 30 let, je na desni dojki zatipala bulico. Ker ni hotela izginiti, je šla k zdravnici, ki ji je zagotovila, da gotovo ni nič posebnega, a jo je vseeno poslala h ginekologu, on pa jo je napotil na ultrazvok. »Tam so mi rekli, da imam v dojki najverjetneje vodno cisto, ki bo sama izginila,« je začela Petra Miklič. diplomirana vzgojiteljica, zaposlena v vrtcu v Mojstrani, kjer tudi živi z l0-letno hčerko Patricia

Bulica pa ni hotela izginiti, kar rasla je. Tako je aprila 2005 znova odšla h ginekologu in naredil ji je punkcijo. Čez tri dni so ji prek telefonskega odzivnika naročili, naj se oglasi v čim krajšem času. Ko se je, so ji povedali, da ima citološko verificiran rak desne dojke.

Presenečena je bila, da je ta vest sploh ni pretresla. Le vprašala je, kako naprej. kakšen je postopek »Moj ginekolog iz jeseniške bolnišnice mi je uredil vse potrebno in se dogovoril za pregled pri kirurgu na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.« Že naslednji teden se je oglasila pri prim. Matjažu Kaučiču. »Nič ni ovinkaril. Povedal mi je, da pride zaradi dvojedrnega karcinoma v poštev edino le modificirana radikalna mastektomija, torej odstranitev celotne dojke. Pojasnil mi je tudi, da se lahko amputirano dojko takoj ali pa kasneje nadomesti z rekonstruirano, ki je videti kot prava.«

Operirana je bila 27. maja 2005, v stavbi A. »Čudovito osebje, a slabe razmere, vendar slednjih nisem niti preveč opazila, saj so me že naslednji dan po operaciji poslali domov.« Šele tedaj je dojela, da gre pri njej za resno bolezen. Bila je brez dojke in brez petnajstih bezgavk, z drenažo in dvema plastenkama za sukcijo. »Če se nič ne zaplete, in pri meni se ni, je - vsaj jaz tako menim - najbolje. da greš čimprej domov.« Tudi pri nadaljnjem zdravljenju, ji je bilo vedno najbolj mučno ležati v bolnišnici. »Kasneje so mi predpisali šest kemoterapij (zdravljenje z antraciklini), ki sem jih odlično prenašala. To, da bom dobro prenašala kemoterapije, mi je rekla že sestra, ko s3m prišla na prvo terapijo, ker sem se vedno šalila. Ko mi je na primer povedala, da mi bodo izpadli lasje in dlake, sem se nasmejala in rekla: ,No, super, bom pa privarčevala, ker ne bo treba k frizerju in h kozmetičarki na depilacije.«

Ker je imela hormonsko močno odvisen rak dojk, HER 2 status 3+, so se zdravniki odločili, da mora nadaljevati zdravljenje z biološkim zdravilom herceptin. Poleg tega je morala jemati še zdravili zoladex in nolvadex za zniževanje ravni hormonov. »Herceptin sem prejemala eno leto, do septembra 2006.« Kasneje se je, da bi imelo njeno telo čim manj hormonov, na predlog zdravnikov odločila še za operativno odstranitev jajčnikov.

Do zaključka zdravljenja s herceptinom ni hodila v službo. »Leto dni, preden sem zbolela za rakom dojk, sem se izredno vpisala na študij na Pedagoški fakulteti, smer predšolska vzgoja, ki sem ga skupaj s potekom bolezni uspešno opravljala.«
Prav študij in takrat šele štiriletna hčerka sta ji najbolj pomagala pri premagovanju bolezni. »Bila sem prezaposlena z drugimi stvarmi, zato nisem imela časa glodati v sebi o tem, da sem resno zbolela. V tem času sem se tudi veliko ukvarjala s športom. Kolesarila sem, se vozila z rolerji, hodila v naravo.« Bolezen bi težje prenašala, če bi ji ves čas ne stali ob strani ljubeči starši, vsi v službi, še posebej pa prijateljice Gordana, Leona in Daniela. Njen oče je bil tisti, ki jo je, čeprav takrat še ni bil upokojen, zmeraj vozil v Ljubljano na vse terapije in preglede. »Zelo sem bila vesela, ko sem šla spet v vrtec med 'svoje' otroke. Najprej sem delala po štiri ure, zadnja štiri leta pa sem delala polni delovni čas. Super sem se počutila.« Vmes se je poglabljala vase, se spoznavala, spreminjala, na novo postavljala meje in prioritete. Potem jo je bolezen še enkrat udarila.

Na začetku lanskega leta jo je začela boleti desna rama. Pojedla je kup zdravil proti bolečinam … Aprila lani so zdravniki ugotovili, da ima metastaze v desni lopatici in desni črevnici (ena od kosti medeničnega obroča). »Pa smo spet tam. Torej nekaj še vedno ne delam prav,« je bil njen prvi odziv. Verjame, da se vse v življenju zgodi z določenim namenom, in da je vsakemu naloženo toliko, kolikor lahko nese. »Zdaj bijem nov boj - za novo zmago!« je odločena. »Nikdar se nisem bala bolezni, saj vem, da vsaka preizkušnja spreminja kamne v diamante.«

Vsake tri tedne hodi na terapijo s herceptinam. »Imam tudi podporno terapijo z bisfosfonati (zometa) in seveda hormonsko terapijo. Zaradi velikih težav s sklepi v rokah mi je onkolog večkrat zamenjal hormonska zdravila. Do zdaj še vedno neuspešno. Bolečina in okorelost v sklepih ostajata.« Med zadnjim zdravljenjem je zamenjala onkologinjo, ker je, ko gre zanjo, za njeno telo, zelo radovedna. »Želim si, da bi se vsak zdravnik zavedal, da imamo pacienti pravico vedeti vse o nas in našem zdravljenju. Imamo pa tudi pravico do izbire zdravnika. Jaz sem jo izkoristila.«

Osem mesecev je normalno delala, potem je postala preutrujena in izčrpana. »Trenutno delam polovični delovni čas, vendar trdno verjamem, da si bom kmalu nabrala novih moči in bom spet lahko z naj iskrenejšimi in najčistejšimi bitji na svetu - z otroki - preživljala poln delovni čas.« Zaupa nam še, da jo je njen delodajalec med prvim zdravljenjem, ko je bila v bolniškem staležu, zaposlil za nedoločen čas! »Mislim, da je to redkost, če ne celo izjema. Resnično sem hvaležna!«

Pomemben del življenja ji pomenijo tudi članice Europe Donne, predvsem punce iz sekcije mladih. »Predavanja in srečanja, ki jih pripravlja ED, so zame zelo koristna. Rada sem v tej družbi. Udeležujem se seminarjev, izletov. Tam si izmenjujemo mnenja in izkušnje ter si delimo nasvete. Energija je močna. Naravnost čudovito je!« je sklenila.

Arhiv Novic ED

Nazaj na arhiv