Začne se z anamnezo, ki je posebej usmerjena na onkološko družinsko anamnezo in ginekološko anamnezo. Temu sledi klinični pregled, slikovna in patomofološka diagnostika. 

Pri kliničnem pregledu je zdravnik pozoren na znamenja, sumljiva za raka dojk (npr. spremembe dojke v velikosti in obliki, vdrta koža ali bradavica, spontan izcedek, spremembe bradavic itd). Nato zdravnik skrbno otipa dojko in nadključnične in pazdušne kotanje. 

V slikovni diagnostiki uporabljajo več različnih metod. Temeljna slikovna preiskava je mamografija, druge metode so dopolnilne. Mamografija je rentgenska metoda. Danes se vse bolj uveljavlja digitalna mamografija. 

Mamografija se uporablja za presejanje in diagnostično pojasnitev tipnih sprememb dojk. Ultrazvok je dobra dopolnilna metoda, ki ne more nadomestiti mamografije. Z ultrazvokom ločimo tekočinske spremembe (ciste) od čvrstih (solidnih) tumorskih sprememb. Pomemben je zlasti pri mladih ženskah, katerih dojke so zaradi obilice žleznega tkiva mamografsko slabo pregledne. 

Magnetna resonanca se uporablja zaradi zahtevnosti, dolgotrajnosti in omejene dostopnosti le v izbranih indikacijah, na primer pri nosilkah mutacij genov BRCA1 ali BRCA2, po rekonstrukciji dojke s silikonskimi vložki. 

Vsako spremembo dojke, ki jo opazimo, zatipamo ali odkrijemo z mamografijo, morajo preveriti, ali je rakava ali ne. To zanesljivo ugotovijo le z mikroskopsklim pregledom tkiva. Tkivo lahko odvzamejo s tanko iglo (citološka punkcija) ali z debelo iglo (histološka punkcija). Na tako odvzetem tkivu specialisti citologi ali patologi ugotovijo, ali je tkivo rakavo ali ne.

Vir: Rak dojke. Kaj moram vedeti, Onkološki inštitut 2006; Onkologija, MK 2009