vir: Arhiv Novic ED,
priloga Naše Žene

Kot mlada zdravnica sem se pri delu na Onkološkem inštitutu prvič srečala s stiskami bolnic z rakom dojk. To je bilo davnega leta 1964, ko se o raku v javnosti ni dosti govorilo, ko se je le redko kateri zdravnik odkrito pogovarjal z bolniki z rakom.

Povsem neizkušena in nepripravljena sem v začetku lahko le nemo in prizadeto opazovala njihove duševne stiske. Kar nekaj časa je minilo, da sem dobila dovolj izkušenj tudi na tem področju in moja pomoč ni bila več zgolj "medicinska".

Po 17 letih zdravniškega dela na Onkološkem inštitutu sem sama zbolela za rakom dojk. Ob spoznanju, da imam raka, se je tudi meni v hipu sesul svet, pa čeprav je bila bolezen moja vsakdanja znanka. Čustva so bila močnejša od razuma. Vendar le za kratek čas. Hvala bogu, hitro je prevladal razum in začela sem se boriti za vsak dan. Od takrat še veliko bolj razumem stiske žensk z rakom dojk.

Kmalu po upokojitvi so me članice ED začele prepričevati, da bi prevzela vodenje slovenske ED. Po temeljitem premisleku sem se za to odločila. Zakaj? Z boleznijo dojk imam veliko izkušenj. Ves čas sledim strokovnemu napredku pri odkrivanju bolezni dojk, zdravljenju in rehabilitaciji. Poleg tega imam osebno izkušnjo, s katero lahko največ in najbolj prepričljivo pomagam.